Dnevi vseh živih

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 4. november 2011 / 06:00

Dan mrtvih je samo enkrat v letu. Priča o razmeroma visoki kulturi čaščenja spomina na umrle, zlasti med kristjani, za katere je to dan vseh svetih. Lepo in prav. Letos je bilo tega dne še posebej lepo tudi zato, ker je bilo lepo vreme in so se številni še z večjim veseljem odpravili na bližnja in daljna pokopališča. V Sloveniji je kultura čaščenja mrtvih oziroma vseh svetih in vernih duš dosegla tako visoko stopnjo - vidno tudi v materialnih obeležjih (število gorečih sveč, urejenost grobov in spomenikov …) - da bi lahko govorili kar o kultu mrtvih. Ob tem pa se človeku nehote zastavlja vprašanje, kaj bo z vsemi nami, ki še živimo in se prebijamo skozi življenje vse dni v letu? Kakšni bodo v prihodnje dnevi vseh živih, kaj se nam obeta?

Vsak od nas bo enkrat umrl in se tako pridružil občestvu umrlih. Ob gornjih vprašanjih pa nas zanima usoda preživelih. Teh je namreč vedno več, strokovnjaki menijo, da preveč. Minuli ponedeljek, 31. oktobra 2011, dan pred dnevom mrtvih, naj bi se nekje v Indiji rodila že sedemmilijardta prebivalka našega planeta. Kako to ugotovijo, ne vem, a verjamem. V časopisu berem, kako je naraščalo število Zemljanov. V času okrog leta 0, ko naj bi se rodil Jezus Kristus, je bilo na Zemlji le okrog 300 milijonov ljudi. Prvo milijardo smo dosegli leta 1804, drugo 1927, tretjo 1959, četrto 1974, peto 1987, šesto 1999, sedmo letos. Projekcije kažejo, da naj bi število osmih milijard dosegli že 2025, devetih 2043, desetih 2100 … Te številke govorijo same po sebi in ne potrebujejo posebne razlage, spodbujajo pa vprašanje, ali nas ne bo oziroma ali nas ni živih že zdaj preveč?

Ta zaskrbljenost seveda velja za planet kot celoto, mnogo pa je držav oziroma območij, kjer število novorojenih in vseh živih že dolgo upada. Najbolj se v celotni svetovni populaciji zmanjšujeta deleža Evrope in Severne Amerike, najbolj pa rasteta deleža Azijcev in Afričanov; za slednje naj bi to veljalo še naprej, delež Azijcev pa naj bi se pridružil evropskemu in severnoameriškemu trendu upadanja. Kakorkoli že, Slovencev nas ni preveč, v naši državi bi morali skrbeti, da nas bi bilo več in da bi vsi živeli bolje. Da bi se okrepil tudi kult živih. Ne spominjam se, kdo je bil, a v eni od predvolilnih razprav je nekdo pripomnil, da bi se morali v teh razpravah bolj posvetiti vprašanjem, kako bomo preživeli danes in jutri in manj spraševanju, kdo je koga v letih 1941-1945.

Ta, ki je razmišljal tako, je bil politični dedič zmagovalcev iz leta 1945. Razumeti pa moramo tudi nezadovoljstvo dedičev premagane strani, ki zahtevajo svoje zadoščenje, zlasti v pričakovanju, da se primerno počasti spomin na vse tiste, ki so bili brezpravno pobiti po že končani vojni. Filozof Tine Hribar je že večkrat poudaril, katere so tri najvišje vrednote vseh najboljših civilizacij in kultur: svetost življenja, posvečenost mrtvih in človekovo dostojanstvo. Če katerokoli od njih zanemarimo, pademo v svoji civilizacijski in kulturni stopnji. Če pa mene vprašate, katera od teh troedinih vrednot je v našem času najbolj zapostavljena, bi rekel, da tretja – človekovo dostojanstvo. Za svetost življenja je bilo največ narejeno, ko se je tudi na pravni ravni prepovedalo ubijanje, ko je bila odpravljena smrtna kazen. Posvečevanje umrlih je, kot že rečeno, pri nas na zavidljivo visoki ravni, to se pokaže vsako leto na prvi novembrski dan. Dostojanstveno, človeka vredno življenje pa bo, če bo šlo tako naprej, vse bolj ogroženo. Pri mnogih je že.