Snujemo, na veliko

To je že drugi od letošnjih treh trojnih snopičev Snovanj. Prvega smo 11. oktobra v celoti posvetili Ivanu Tavčarju, ob 160-letnici njegovega rojstva. Pričujočega smo napolnili z različnimi kulturnimi in umetniškimi zvrstmi. Vsebina tretjega, ki izide 27. decembra, pa je še skrivnost.

O raznovrstnosti vsebine tega snopiča pričajo že pagine (nadnaslovi) člankov: gledališče, arhitektura, esejček, zgodba, pisatelji, umetnica (likovna), galerija … Pa imena avtorjev: Drago Bajt, dr. Miran Hladnik, dr. Damir Globočnik, Marko Jenšterle, Igor Kavčič, Milena Miklavčič, Miha Naglič, Jasna Paladin … Nacionalno priznani zunanji sodelavci in Glasova hišna peresa, vsi po rodu in kraju stalnega bivališča Gorenjci; krajinsko zamejena, vsebinsko pa veliko širša slika, segajoča od Julijskih Alp do Andov. Če bi dodali še imena tistih, o katerih pišemo, bi bila slika še bolj pestra: likovna umetnica Ejti Štih (hči Bojana, živi in ustvarja v Boliviji), arhitekt Ciril Oblak, gledališčnik Aljaž Tepina, »zakulisni« sodelavci Prešernovega gledališča v Kranju … Pa že pokojni pisatelji gorenjskega rodu: Karel Mauser, Rudi Šeligo, Pavle Zidar. Ste vedeli, da je bil slednji po rodu Gorenjec?

No, osrednjih osem strani nosi nadnaslov Hribar. Odprli smo jih spominu na legendarnega gorenjskega rojaka Ivana Hribarja, ob 160-letnici njegovega rojstva in 70-letnici smrti. Ne gre za poskus celovitega prikaza njegovega življenja in dela, za to ni bilo niti časa niti prostora. Tak prikaz najdete v knjigi Ivan Hribar, »Jedini resnični radikalec slovenski« (Založba ZRC, Ljubljana, 2010), napisal jo je dr. Igor Grdina in jo bomo še posebej predstavili. V njej preberemo tudi, kako je Hribar umrl. Zlomljen od tuje okupacije, se je 18. aprila 1941 ovil v jugoslovansko državno zastavo in skočil v Ljubljanico. Ženi Mariji in hčerki Zlatici je napisal poslovilno pismo, uvedel ga je s Prešernovimi verzi iz Uvoda v Krst: Manj strašna noč je v črne zemlje krili, / kot so pod svetlim solncem sužni dnovi. In nadaljeval: »Ljuba žena in Ti, nad vse draga mi Zlatica, odpustita mi. Udarec je prehud, omagal sem pod njim. Črno izdajstvo Hrvatov me je potrlo in strlo. Kako lepo in srečno smo živeli v Jugoslaviji skupaj! Rastla je naša moč in veljava, večal se je naš politični ugled in naša kultura. Tudi gospodarsko smo polagoma sicer, a stalno napredovali. Sedaj pa naenkrat tak nepopisen polom! In po izdajstvu! Genij slovanstva še živi in trdno vero imam, da tega izdajstva ne bo pustil nekaznovanega. Moja visoka starost pa mi ne daje upanja, da se tega dočakam. Zato se strnem z Vesoljstvom, čegar neizrekljivo mal delec sem. Draga moja Micika, vsa hvala Ti za Tvojo ljubezen in skrb, ki si jo z mano imela in za potrpežljivo prenašanje mojih slabosti! Ti, nadvse draga mi Zlatica, pa se me spominjaj v svojem mladem življenju kot bitja, katero ni imelo popolnejše ljubezni in zanosa, kot to, da je imelo tako, vse ljubezni vredno hčerko. Če Te kedaj o vročih poletnih dneh lahen vetriček jame hladiti in božati po mehkih, nedolžnih licih, misli si, da je morebiti ravno v tej sapici lagodno božanje moje z vesoljno svetovno dinamiko splinole duše. Vsa sreča in ves moj blagoslov bodi za vedno z vama in vsem mojim, iskreno ljubljenim, narodom! Živelo slovanstvo!«

Iz pisma veje njegova ljubezen do obeh ženskih članic njegove družine, do domovine, do slovanstva in Vesoljstva – v vse to je veroval kot moški, kot Slovenec, Vseslovan in panteist. Pogreb, ki je sledil dva dni pozneje, je bil zadnja demonstracija slovenske enotnosti pred katastrofo, ki je sledila v državljanski vojni. »Hribarjev pogreb v nedeljo, 20. aprila 1941, je bil velika, a dostojanstveno pridušena manifestacija narodne enotnosti, ki so se je udeležile vse pomembnejše javne osebnosti v Ljubljani – od (bivšega) bana in predsednika novega, aprila 1941 osnovanega Narodnega sveta, dr. Marka Natlačena do rektorja univerze dr. Matije Slaviča in škofa dr. Gregorija Rožmana. Pokojniku v slovo je spregovoril župan dr. Juro Adlešič, ki je poudaril, da je Ivan Hribar 'storil več kakor svojo dolžnost', spomin nanj pa bo pričeval, 'da so v vseh časih in pri vseh narodih dela in žrtve iz čiste ljubezni do domovine nesmrtna'. Dejansko je šlo za zadnjo demonstracijo slovenske enotnosti pred katastrofo, ki je v nadaljnjem poteku druge svetovne vojne na ozadju surove tuje okupacije prinesla tragični razcep na revolucionarni in legalistični tabor ter najhujše žrtve v naši tisočpetstoletni zgodovini. V dneh, ko je vojna vihra zajela Kraljevino Jugoslavijo, se je na njenem ozemlju dokončno zrušil svet, ki so ga odločilno oblikovali rodoljubni meščani. Hribar ga je poosebljal morda v večji meri kot njegovi drugi protagonisti. Kakor dr. Tavčar bi lahko pred svojo smrtno uro dejal z Vergilom: Fuimus!« (Grdina)

Hribar je bil vsestranska osebnost, skoraj tako vsestranski kot njegov sošolec Tavčar, le da ni bil tako dober pisatelj. V teh Snovanjih skušamo na osmih Hribarjevih straneh zajeti le nekaj od te vsestranskosti: Hribarjevo gorenjsko navzočnost v rodnem Trzinu in počitniških Cerkljah, njegov angažma pri postavitvi treh ljubljanskih spomenikov, zlasti Prešernovega, pa njegove odnose z nekaterimi od gorenjskih rojakov, ki so odločilno zaznamovali ljubljansko in slovensko sceno na prehodu iz 19. v 20. stoletje: Ivan Tavčar, škof Anton B. Jeglič, filozof Aleš Ušeničnik, kipar Ivan Zajec … Več pa kdaj drugič.