Od častnega občana do spominske sobe

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / sreda, 2. november 2011 / 06:00

Trzinci so po svojem rojaku letos poimenovali kar celo leto. Če se je v literaturi še nedavno nazaj kot njegov rojstni kraj pogosto navajal Mengeš, pa takšnih napak danes ni več. Hribarju namreč v Trzinu izkazujejo vse več časti.

Hribarjevo leto v Trzinu je skupno ime več prireditev, s katerimi so letos v tej majhni občini na vzhodnem obrobju Gorenjske počastili 160-letnico rojstva in 70-letnico smrti svojega rojaka, ki se je tu rodil 19. septembra 1851.

Dan pred njegovim rojstnim dnevom so predstavniki Zavoda za turizem Ljubljana in domačega Turističnega društva Kanja Trzin organizirali vodstvo po Hribarjevi Ljubljani, s katerim so obiskovalcem predstavili vidnejše dosežke Hribarjevega županovanja v prestolnici. Dan za tem so v trzinski dvorani Marjance Ručigaj pripravili predavanje dr. Igorja Grdine in ogled dokumentarnega filma TV Slovenija Ivan Hribar – župan za vse večne čase. Nekakšen vrhunec letošnjega Hribarjevega leta v Trzinu pa je razstava Trzinski rojak Ivan Hribar, ki so jo pripravili v Medobčinskem muzeju Kamnik in Muzeju in galerijah mesta Ljubljane, od 20. oktobra pa je na ogled prav v trzinskem kulturnem centru, ki nosi ime tega velikega Slovenca.

Svojih zgodnjih let življenja, ki jih je kot najstarejši otrok (njegov starejši brat je v prvem letu starosti umrl) s svojima staršema preživel v Trzinu, in domače hiše, kjer se je rodil, se Hribar dotakne v I. delu svojih spominov, ki jih je napisal pri svoji 77 letih. »Rojen sem bil v Trzinu dne 19. septembra 1851. Mojemu očetu je bilo ime Fran. Priženil se je bil iz Trnovč pri Zlatem polju na posestvo moje matere Marije, rojene Rožičeve. To posestvo je imelo popisno številko 82 in je obsegalo četrtino zemlje ali – kakor so to navadno nazivali – grunta. Naša hiša – pri Boldinčkovih – je bila majhna in lesena; tudi gospodarsko poslopje, ki se je hiše držalo, je bilo tesno. V hlevu moja roditelja nista nikdar imela več kot troje živinčet. Dvorišče in vrt pri hiši sta bila majhna.« V kamniškem muzeju, kjer so se lotili povezave Hribarja s Trzinom, so imeli z iskanjem različnih virov, ki bi dopolnili Hribarjeve osebne spomine, kar težko delo. »Ohranjenih predmetov iz njegove rojstne hiše ni, saj je pogorela že pred letom 1868. Nekaj fotografij za razstavo nam je posodil kamniški zbiratelj Niko Sadnikar, sicer pa ni veliko ohranjenega,« je priznala direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik mag. Zora Torkar, ki je razstavo postavila skupaj z Ireno Žmuc. S pomočjo arhivskih virov in matičnih knjig (ustnih virov na Hribarjevo družino v Trzinu ni več) je z razstavo in spremljajočim katalogom uspela predstaviti Hribarjevih prvih pet let življenja, ki jih je preživel v Trzinu, preden se je družina zaradi očetovega barantanja in prekupčevanja, ki je pripeljalo do tega, da so hišo prodali, preselila v Mengeš.

Čeprav se zdi, da je bilo teh prvih pet let njegovega življenja tako v Trzinu kot širše nekaj časa kar pozabljenih - strokovnjaki so v minulih desetletjih v številni literaturi kljub jasnim pričevanjem iz Hribarjevih Spominov in ne nazadnje tudi njegovemu psevdonimu Trzinski, pod katerim je pesnil in prevajal, za njegovo rojstno mesto namreč navajali Mengeš - pa je bil Ivan Hribar že pred drugo svetovno vojno imenovan za častnega občana tedanje vaške občine Trzin. Kot v svojem razstavnem katalogu navaja Torkarjeva, mu je županstvo občine Trzin pod vodstvom tedanjega župana Mihaela Colnarja ta naziv podelilo marca 1922, verjetno v počastitev njegove 70-letnice.

A večje ovrednotenje je Hribar v svojem rodnem kraju dočakal šele v zadnjih letih, za kar je nedvomno zaslužen tudi župan Tone Peršak. Ob koncu leta 2003 so v bližini osnovne šole odprli center družbenih dejavnosti s kulturno dvorano, knjižnico in drugimi večnamenskimi prostori, ki so ga poimenovali Center Ivana Hribarja. V preddverju tega centra je Občina dve leti za tem odkrila doprsni kip Ivana Hribarja, ki ga je izdelal kamniški kipar Miha Kač. Že več let pa si v občini prizadevajo urediti tudi Hribarjevo spominsko sobo. »Hiša, v kateri se je rodil Ivan Hribar, je kmalu potem, ko se je družina odselila v Mengeš, pogorela, na njenem mestu pa je zrasla nova hiša z gospodarskim poslopjem, ki so ji po domače rekli Pr' Jefačn'ku. To Jefačn'kovo hišo, ki stoji ob današnji Jemčevi cesti, je Občina Trzin pred nekaj leti odkupila in leta 2008 po sklepu občinskega sveta zaščitila kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Na njenem mestu bomo po zgledu stare stavbe zgradili (gospodarsko poslopje pa deloma obnovili) novo hišo, v sklopu katere bo tudi muzejski objekt oziroma spominska hiša, v kateri bo en prostor posvečen tudi Hribarju,« je načrte občine, ki bodo verjetno realizirani že v prihodnjem letu, predstavil župan Tone Peršak in ob tem dodal, da ohranjeno gradivo o Hribarjevem življenju v rodnem Trzinu ni tako bogato, kot na primer zapuščina, ki jo je s svojo stavbo zapustil v središču Cerkelj, so pa v zadnjih letih uspeli zbrati nekaj gradiva, med drugim nekaj njegovih prvih tiskov, ki bodo tudi na ogled v spominski sobi.