Ušeničnik o Hribarju in Tavčarju

Zanimivo je prebrati, kako je filozof Aleš Ušeničnik posmrtno primerjal in ocenil Hribarja in Tavčarja. Hribarjev liberalizem je bil "gladek", a do Cerkve nespravljiv, Tavčarjev "surov", a katolištvu manj tuj. Tavčar se je pred smrtjo "spravil" z Bogom, Hribar ne ...

Aleš Ušeničnik je leta 1942 v reviji Katoliške akcije objavil razpravo Pomen prvega slovenskega katoliškega shoda (iz leta 1892). V njej je zapisal zelo zanimive poglede na prvake slovenstva in tudi na nekatere gorenjske rojake. Na Hribarja in Tavčarja, ki sta bila oba Ivana in oba liberalna. »Ta dva moža je marsikaj ločilo. Dr. Tavčar je vse dni ohranil svojo elementarno naravo; bil je vehementen, robat, a dobrega srca in nesebičen. Hribar je bil bolj uglajen, miren, a tudi bolj hladno računajoč; Šuklje pravi, da je bil vse življenje 'agent'. Če pa pravi o Hribarju, da je bil 'nečimrn', te lastnosti tudi Tavčarju ni mogoče odrekati. Zares združil je pa oba radikalizem in liberalizem. Tavčar je rad poudarjal, da mora biti narodnost fanatična in 'če hoče dr. Mahnič, absolutna'. Priznati jima je gotovo marsikako zaslugo za slovenstvo, Hribarju zlasti delo za slovensko univerzo in akademijo znanosti. A tu nam ne gre za to. Bila sta radikalna tudi v politiki proti 'elastikom', Šukljetu in njegovim tovarišem. A najbolj ju je družil liberalizem. Na zunaj je imel tudi ta liberalizem po njiju naravi različen obraz. Tavčarjev liberalizem je bil sirov, Hribarjev gladek. Tavčar je z Malovrhom po Slovenskem narodu uganjal 'farško gonjo', Hribar je takšen način boja obsojal, češ da bo odbil še tiste duhovnike, ki so bili sicer v politiki z njimi. A Hribarjev 'fini' liberalizem je bil še bolj nevaren in kvaren. Tavčar je res s 'farško gonjo' nekatere odbil, Hribar je pa s svojimi agenti po vseh slovenskih deželah v prijaznem občevanju obenem s slovanstvom in kultom 'biskupa Strossmayerja' širil liberalizem; zlasti je po Primorskem in Štajerskem pridobil ali utrdil tudi nekatere duhovnike. Kajpada je bil Tavčarjev vpliv večji, ker ni bil samo politik, temveč tudi pisatelj.«

Hribarjev odnos do Cerkve

Iz Hribarjevih Spominov in drugih virov je Ušeničnik spretno povzel njegov pogled na svet. »Prisvaja si globoko krščansko etiko. 'Krščanska etika, pravi, je bila od zgodnje mladosti krepko zasidrana v mojem srcu … Svojega verskega življenja pa tudi (nisem) nikdar uravnaval po političnem koledarju …' Etiko mu je položila, pravi, v 'mlado srce svetnica mati'. Seveda bo o pristnosti te etike v Hribarju podvomil, kdor čita v njegovih Spominih, da mu je slovensko sokolstvo 'najidealnejša naša etiškovzgojna (in narodnoobrambna) organizacija'. Tisti, ki so ga poznali, tudi ne verjamejo njegovi izjavi, da ga je 'pretirano pojmovanje etičnih obvez' privedlo kdaj 'tik pred katastrofo'. Glede vere je treba reči, da ni imel v moški dobi nobene in da mu je bilo krščanstvo le fraza. Njegov nazor, kakor ga je zapustil v svojih Spominih, je v popolnem nasprotju s krščanstvom. To je nekakšen psevdofilozofski materializem. Človek je proizvod zemlje. Nastal je po večnih zakonih neprestano snujočega stvarstva in božanskega Solnca ter se postopoma razvijal. Vsa energija, telesna in duševna, je iz možganov; možgani so v človeku osredek, ki je po posebnih valovih zvezan z Vsemirjem. Ko človek umrje, se telo v 'izkrojeni obliki' vrača zemlji, duh pa, ki je gmoto oživljal, 'izžari, odnosno izhlapi v Vsemirju'. Smrt je torej pot 'v večno Nirvano'. To je Hribarjeva življenjska filozofija 'brez vsega misticizma'. Zato je še pred smrtjo zapisal, da bo po smrti kot sapica vel okrog svojih.«

Ušeničnika je seveda posebej zanimal Hribarjev odnos do Cerkve. »O Cerkvi pravi v Spominih, da 'si lasti devištvo rimskih imperatorjev' in da je dandanes 'najavtokratičnejša uredba, ki si jo je mogoče misliti'. Mogotcev in bogatinov da se ne upa vprašati, kaj verujejo in kako vrše svoje dolžnosti in izpolnjujejo cerkvene zapovedi: prvim zveličanje že kar naprej ponuja, drugi si ga kupujejo. 'Vsa strogost cerkve zadeva le miseram plebem /= ubogo ljudstvo/.' Njegove nazore o krščanstvu odkriva tudi njegova izjava, da krščanstva med nami nikdo ne odklanja, da se je pa v poslednjih letih na krščanstvo le preveč pozabilo in zato katolištvo prekomerno naglašalo … Takšne nazore je imel Hribar o veri in Cerkvi in s takšnimi nazori je vplival na svoje okolje, na dijaštvo in na posvetno izobraženstvo. Čim večji ugled je imel kot župan slovenskega stolnega mesta, tem močnejši je bil tudi njegov vpliv.« Hribarjevega poslednjega dejanja – ko je kot zaveden Slovenec 90-letni starec naredil samomor in tako protestiral proti okupaciji – Ušeničnik ni zmogel komentirati.

Ušeničnik zagovarja Tavčarja pred Mahničem

O posebej zanimivem razmerju med Ušeničnikom in 17 let starejšim Tavčarjem smo nekaj že pisali (Tavčarjeva Snovanja, 11. oktobra 2011). V vojnem letu 1942 se je Ušeničnik še enkrat ozrl na svojega rojaka, ki od 1923 počiva v grobnici na Visokem. Najprej je ugotovil, da se je Tavčar manj odtujil krščanstvu kakor njegov generacijski in liberalni vrstnik Hribar. »Verjetno je, da ni nikdar docela izgubil vere. Celo v svojih najhujših pamfletih '4000' in 'Izgubljeni Bog' je ohranil neko spoštovanje do najsvetejšega. Ko mu je prijatelj v družbi dejal, da se bo dal na smrtni postelji še spovedati, je odgovoril: 'ne rečem, da ne'. In res je krščansko umrl. Vendar se je že izmlada versko zanemaril, na Dunaju napil liberalizma in tako je nastopil v javnem življenju kot pravi liberalec, brez čuta za Cerkev in versko življenje, poln pa liberalnih fraz. Nastopil je kot pisatelj in kot politik. Ker je bil nečimrn in zelo častiželjen, se je kazalo to tudi v njegovem delovanju. V svojih leposlovnih spisih je afektiran, v mladostnih zaljubljen v komtese, kar nas pa seveda tu ne zanima, a tudi, kar nas vsekako zanima, tu in tam lasciven /= opolzek, polten/ in frivolen. Mahnič je pisal, da je dr. Tavčar fatalist, ki taji Boga in božjo previdnost in da še nihče na Slovenskem ni krščanstva tako zlobno in premišljeno sramotil kakor dr. Tavčar.«

Tu vzame Ušeničnik rojaka Tavčarja pred neizprosnim Mahničem v bran. »Nam se zdi ta sodba prehuda, a resnično je, da je polagal svojim afektiranim junakom take reči na jezik, včasih res tako, da izražajo bolj ali manj tudi njegovo osebno razpoloženje, vendar na splošno ne bi dejali, da je bil ateist in sovražen krščanstvu. Bil je, kakor smo dejali, liberalec, ki ni imel čuta za krščanstvo, ne za Cerkev in cerkvene uredbe. Zlasti duhovnike rad karikira. V '4000' je karikiral in tako lahko smešil Mahničeva načela, v 'Izgubljenem Bogu' je ovil s frivolnostjo in lascivnostjo resničen žalosten dogodek in izpostavil socialno delujoče duhovnike zasmehu. Tudi za krščansko etiko se je malo menil. Spolnost mu je nepremagljiva, tudi prešuštvo nekako usodno, dvoboj in samomor ozarja s poezijo. Zato so njegova dela zastrupljena z liberalizmom in slovensko dijaštvo je pilo iz njih strup.«

Posebej je Ušeničnika zmotil Tavčarjev odnos do duhovnikov. »V politiki se je gnal za prvaštvom. Ker se je tedaj vedno bolj začela dvigati ljudska stranka, ki se je obračala obenem proti liberalizmu in so jo zato organizirali in podpirali tudi duhovniki, zato se je strastno zaganjal proti duhovnikom, jih smešil, razgaljeval po Sl N /= Slovenskem narodu/ njih resnične napake, a kupičil zoper nje tudi najgrše laži in klevete. Včasih se je res skušal prikupiti duhovščini, da bi jo pridobil zase, zlasti ob volitvah, a njegovi somišljeniki sami so imeli to za hinavščino. Tako je dal l. 1883, ko je kandidiral v deželni zbor, poseben volilni oklic na duhovnike. Šuklje je dejal, da 'se je preveč ponižal pred duhovščino'. Levec je pisal Kersniku: 'Naš ljubeznivi dr. Tavčar je zdaj postal klerikalec. Pravi, da nas samo klerikalizem more rešiti, ker ni nič z vlado, nič s poslanci.' L. 1881, ko je bil liberalizem v stiskah, je Tavčar v vabilu na Sl N pisal: 'Katoličanstvo je glavni steber narodne zavesti med Slovenci; kdor se cerkvi in veri v nasprotje postavlja, uničuje brezvestno narodni napredek mej nami.' In malo prej je dejal v istem listu: 'Ker se pa naša duhovščina odlikuje s svitlim domoljubjem, nam nij težavno, v boji stati v eni rajdi z njo.' Tudi l. 1889, ko se je vedno močneje čutil vpliv Mahniča in Misije, se je, kakor pravi Prijatelj, 'dr. Tavčar prestrašil in izkušal obrniti ost stran od cerkve in samo proti osebi škofa'. Pisal je v Sl N: 'Tudi mi z vso odločnostjo zavračamo vse židovsko-psevdo-liberalne eksperimente, s katerimi so se prejšnji vladni sistemi spuščali v boj proti katoliški cerkvi … (A) Missia je živel vse dni svojega življenja med Nemci in ne pozna potreb našega narodnega razvoja tako kakor Pogačar, ki smo ga brezpogojno hvalili … Škof napada nas s svojim vplivom, zato tudi mi ne zamolčimo, ako zagreši kako breztaktnost. Kadar bi bila sv. cerkev v nevarnosti, takrat se bodemo z Vami ramo ob ramo bojevali za njo.'«

V šoli spravljena Poljanca

Tavčar je bil – po Ušeničniku – pred volitvami zelo stvaren, tudi v ideoloških rečeh. Da bi bil izvoljen, je iskal podporo »pametne narodne duhovščine«. Temu so se čudili celo njegovi tovariši liberalci. »Zelo značilen je sklep: 'Ne boste nas torej prisilili k prepiru v času, ko se bližajo volitve za deželni zbor.' In res je vabil ob volitvah zopet tudi 'pametno narodno duhovščino'. Šuklje je pisal Kersniku: 'Dr. Ivan Tavčar se kaže i pri tej priliki brezznačajneža primae classis. Po mojem prepričanju mu je le za mandat. Da ga dobi, pripravljen je, če treba, ves veliki teden po ljubljanskih javnih cerkvah s puščico in v mežnarski opravi pobirati.' Tovariši, ki so Tavčarja bliže poznali, so imeli torej njegove hvalospeve duhovščini le za hinavščino. In res je bil on, kakor trdi Hribar, ki je odobril 'farško gonjo' v Sl N in jo še sam poostril. Še mnogo pozneje, ko je Hribar skušal zbližati liberalno stranko z novim ljubljanskim škofom Jegličem, je dr. Tavčar te poskuse zavračal s kratkim stavkom: 'far je far!' Proti škofovim zavodom je vodil, kakor zopet pripoveduje v svojih Spominih Ivan Hribar, po Sl N in po shodih 'strupeno kampanjo' in pravo 'križarsko vojsko, češ da gre škofu za popolno duševno zasužnjenje naroda'. Ko je prišel v državni zbor, je l. 1905 v parlamentu strastno napadel slovensko duhovščino. Šuklje, ki ga je zavračal, je dejal: 'Sodim, odkar stoji ta zbornica, še nihče ni tako strupeno in zagrizeno govoril proti katoliški duhovščini, kakor poslanec Tavčar proti naši duhovščini.' Seveda se je z liberalizmom družila v njem zopet politična strast.«

Sklepni del Ušeničnikove posmrtne obsodbe Tavčarja se glasi: »Tak je bil Tavčar: strasten liberalec. L. 1890 je zapisal v Sl N: 'Mi nočemo rimski cerkvi kratiti najmanjše pravice, a ravno tako občutni smo glede svoje narodnosti.' Morda je res mislil tako. A dejstvo je, da je delal katoliški Cerkvi velike krivice, ko je tako strastno napadal škofa in duhovnike, in glede drugega bi bilo pač treba dopolniti, da je bil tako občutljiv v prvi vrsti glede svoje osebe, v drugi vrsti glede liberalne stranke in šele v tretji glede narodnosti. Njegov vpliv na slovensko inteligenco in po 'Slovenskem narodu' tudi na ljudstvo je bil gotovo zelo poguben, z njegovo osebo pa nas spravi njegova resna priprava zadnjih let na smrt, /medtem/ ko Hribar tudi na zadnje ni našel rešilne poti. S svojo krščansko smrtjo je Tavčar svoje zmote in krivice pred ljudstvom vsaj nekoliko popravil. Seveda, kar je bilo, je bilo; nesrečne vplive na duše je težko popraviti.«

Tavčar ni Ušeničnika nikoli napadel. Ko je bil še dijak, mu je ponudil podporo, če bi šel študirat na Dunaj (in ne v Rim). V satiri 4000 je napadel Mahniča, od katerega je Ušeničnik po vrnitvi iz Rima (1896) prevzel vlogo prvaka med katoliškimi ideologi na Slovenskem. Toda Ušeničnik ni bil tako rigorozen kot Mahnič, Tavčar pa se je po letu 1900 tudi sam precej unesel. Najhujši politični spopadi na klerikalno-liberalni fronti, ki jih je Tavčar sam imenoval »surovi politični boji«, so se bili v zadnjem desetletju 19. stoletja. Tudi Ušeničnik se ob Tavčarja za njegovega življenja ni pretirano obregal – kot bi med rojakoma v Ljubljani veljal nekakšen pakt o nenapadanju. S Tavčarjem je »obračunal« šele posmrtno, v zgoraj citirani razpravi iz vojnega leta 1942. Vendar tudi tu ni šlo za pravi obračun, temveč bolj za obujanje spominov. Zdaj oba, Ivan in Aleš, že vrsto let pomirjena visita na fotografijah v avli nove osnovne šole v njunih Poljanah nad Škofjo Loko. Rojakom sta lahko oba v ponos in primerna za nova branja, le da je pisatelj bolj berljiv od filozofa. Klerikalni in liberalni duhovi, ki sta jih velika rojaka z gorenjskega juga v svojem času vsak po svoje spodbujala in sooblikovala, pa se ločujejo in bojujejo naprej, tako v Poljanah kot na Slovenskem. Takšna je pač njih usoda, naša pa, da potrpimo in živimo z njimi. In ne dopustimo, da bi se soočili tako usodno, kot so se v letih 2. svetovne vojne.