Ivana, Hribar in Tavčar

Ste vedeli, da sta bila Ivan Tavčar in Ivan Hribar rojena istega leta (1851), prvi v Poljanah, drugi v Trzinu? Škof Anton B. Jeglič pa le leto pred njima v Begunjah na Gorenjskem. In kako so se ti trije Gorenjci, ki so obvladovali ljubljansko sceno na prehodu iz 19. v 20. stoletje, razumeli med seboj?

Spodobi se, da se v letu 2011 tudi Gorenjci spomnimo na dvojno obletnico našega rojaka Ivana Hribarja. Rodil se je namreč 19. septembra 1851 v Trzinu, umrl je 18. aprila 1941 v Ljubljani, letos bi se morali torej spomniti 160-letnice njegovega rojstva in 70-letnice smrti. Hribar je bil v mnogočem vrstnik Ivana Tavčarja. Usoda je hotela, da sta se rodila istega leta, da sta skupaj hodila v šolo, pozneje sodelovala pri ustanavljanju prvih slovenskih denarnih zavodov ter raznih kulturnih društev in ustanov. Postala sta prvaka na liberalnem političnem polju, bila oba poslanca in ljubljanska župana … Tudi sicer sta bila dobra prijatelja, čeprav se je med njima dostikrat močno zapletlo. Hribar je bil preudarnejši in bolj zadržan, že po značaju primeren za bančnika, Tavčar bolj politik, kolerik, ki je hitro vzkipel in izrekel marsikatero nepremišljeno. Oba pa sta bila zelo ponosna na svoje gorenjsko poreklo. »Bila sva pač oba gorenjski grči, eden kljubovalnejši od drugega,« je zapisal Hribar.

Hribar je Tavčarju posvetil posebno poglavje v knjigi Moji spomini (I, 1928), kjer ga tudi sicer pogosto omenja. »S Tavčarjem sva se kot dečka seznanila že v Mengšu. Prihajal je namreč k svojemu stricu, kaplanu Nacetu Tavčarju, na počitnice in le-ta ga je nekoč, ko sem po končanem drugem razredu normalke prišel na svoje prve velike počitnice, pripeljal k nam. Od takrat je bil mali Tavčar skoro vsak dan pri nas in sva se po našem in sosednjih vrtovih lovila; mati nama je pa – da se prikupi gospodu Nacetu – kupila vselej maslenih rogljičev ter nama skuhala kaj boljšega. Ob njenem pogrebu se je dr. Tavčar tega še posebno spominjal in je ginljivo govoril o njeni srčni dobroti …« Gorenjska Ivana sta bila v četrtem razredu ljubljanske normalke v istem oddelku, v gimnaziji pa v različnih. Potem so se njuna pota za vrsto let razšla. Znova sta se srečala in zbližala po letu 1880, spet v Ljubljani. Družili so ju posli in javno delovanje v korist slovenskega naroda. Ko je Tavčar postal samostojni odvetnik, mu je Hribar »v dokaz prijateljstva« izročil pravno zastopstvo banke Slavija.

»Ko sva pričela javno delovati in sva spoznala, da imava oba prilično isto politično prepričanje in enake težnje, postajalo je to prijateljstvo še tesnejše. Dr. Tavčarja smatral sem za enega najboljših, ako ne za najboljšega slovenskega novelista in sem ga zato jako cenil in spoštoval.« Hribar je asistiral Tavčarju tudi, ko se je ta ženil. V svoji brezmejni ambicioznosti je iskal lepo in premožno nevesto. Zagledal se je najprej »v nežno krasotico Andreano, hčerko deželnega predsednika barona Winklerja. Poizkusil je poizvedeti, če bi jo dobil, ko bi jo zasnubil. Odgovor je bil negativen … Kmalu na to zaslovela je v narodnih krogih ljubljanskih mlada gospica Franja Košeninova, nečakinja znanega bogatina Jakoba Lukmana, po domače 'Špickramarja'. Bila je živahna osemnajstletna deklica lepe vnanjosti in prikupljivega vedenja. Dr. Tavčar vnel se je zanjo in prosil me je, da sem ga ob večerih spremljal na izprehodih po potih, koder je hodila ona. Začel jej je pošiljati cvetlice in kmalu je bila stvar tako daleč, da jo je lahko zasnubil in dobil tudi obljubo, da ga vzame. V dan svatbe, ki je bila v Lukmanovi hiši na Poljanski cesti, bil sem njegove sreče vesel, ko svoje lastne ...

Ko so se deset let pozneje, spomladi 1896, skupaj peljali na neko »slavnost« v Zagreb, so sedeli v železniškem kupeju in se veselo pogovarjali. Kar naenkrat reče Tavčar: »No, ali ste že slišali, da bi moja žena utegnila postati županja? Čedalje popularnejša postaja namreč v Ljubljani misel, da ima dr. Tavčar postati župan.« Hribar, ki je bil takrat sam na novo izvoljeni župan, se je naredil, kakor da je ta medklic preslišal, Franja je zardela in se zasmejala, smejal se je tudi četrti potnik, ljubljanski odvetnik dr. Fran Stor, Tavčar pa je umolknil in se do Zagreba ni več oglasil. Ta »test« mu je nazorno pokazal, da za njegovo županstvo čas še ni nastopil; dejansko je bil na to funkcijo izvoljen šele 1911.

Tavčar in Hribar, zapleti

Tavčar in Hribar, »oba gorenjski grči«, sta bila prijatelja. »Dr. Tavčarja imel sem rad, ko samega sebe. Zelo privlačno je name uplivala njegova prirodnost in poljanska dovtipnost in rad sem se zabaval ob njegovih šegavih zabavljicah, s katerimi je v veselih družbah obkladal prijatelje in znance. Zato sva bila mnogo skupaj. Še ko mu je oskrbovala gospodinjstvo sestra Marijana, bila sem večkrat pri njem. Kasneje pa sem bil često njegov in ljubeznive njegove soproge gost. Tudi on je zahajal rad in pogostoma k meni. Ob takih osebnih obiskih sva deloma v veselih, z dovtipi prepletenih, deloma v resnih pogovorih razpravljala o vseh vprašanjih in prikaznih našega javnega življenja. Razprave so bile včasih jako žive. Oba sva bila namreč iz trdega lesa, ki se da prej zlomiti ko upogniti. Zato sva navadno do skrajnosti branila vsak 'svoj prav'. Ali navsezadnje so prijateljska čutila premostila nasprotja, tako da sva vendarle mogla vleči za isto politično vrv. V glavnem vprašanju sva si bila namreč edina. Oba sva boj za pravice slovenskega naroda smatrala za prvo in najvažnejšo dolžnost.«

Odnosi med prijateljema so se ohladili že leta 1883, ko je Tavčar kandidiral za poslanca deželnega zbora. Duhovnikom ljubljanske škofije je razposlal neko nenačelno okrožnico, v kateri se jim je »neskončno laskal«. Hribar je bil nad njo »nemalo začuden«. Ko sta se srečala, mu je to naravnost očital. »Na svoje nemalo začudenje imel sem sedaj priliko spoznati prijatelja od strani, od katere ga doslej še nisem spoznal.« Tavčar ga je namreč jezno pogledal in se razdraženo zadrl: »Svoje dolgove plačaj, berač!« Šlo je za tisoč goldinarjev, ki si jih je bil pri njem izposodil. »Ne da reagujem, odidem. Najina prijateljska vez je bila takrat postavljena pred težko preizkušnjo.« Hribar si je po tem incidentu denar brž sposodil od drugega prijatelja, Vase Petričiča. »Koj tisti trenutek hitel sem k dr. Tavčarju. Rdečica ga je oblila, ko sem mu pomolil tisočak in ga prosil, naj mi izroči menico, katero sem mu za večjo varnost dal ob izposojanju. Od tedaj sem si nasproti njemu ohranil vedno popolno neodvisnost. Pozabil tega mučnega dogodka pač nisem nikoli; žela pa mi je ostala v srcu. Posledica tega je bila le ta, da sem od tedaj s tem večjim naglasom zastopal svoje mnenje in politično prepričanje.«

Tavčar je bil velik pisatelj. To mu odkritosrčno in s ponosom priznava tudi Hribar. Na polju politike pa je bil slednji daljnovidnejši od prvega. To se je pokazalo tako pri županovanju Ljubljani kakor v poslanskih klopeh in v političnih razmišljanjih. Hribar je bil svetovljan, Tavčar je v politiki ostal hribovec, ki ni videl čez kranjska deželna obzorja. »Dr. Tavčar ali razmer zunaj Kranjske – in zlasti v naši tako važni postojanki, kakor je bil Trst – ni poznal, ali jih pa poznati ni hotel.« To se je še posebej tragično pokazalo ob koncu prve svetovne vojne, ko je bil Tavčar »poverjenik« (danes bi rekli minister) za prehrano v prvi slovenski narodni vladi – ko ni hotel oskrbovati Koroške in tako po svoje prispeval k njeni izgubi.

Ko jih je Hribar dopolnil 70, tri tedne po Tavčarju, mu je ta pisal. »Danes ti iz srca čestitam k Tvoji sedemdesetletnici in posebno k duševni čilosti in telesnemu zdravju, katero je mene zapustilo. Na odličnem mestu stojiš, zatorej je neizogibno, da se bodo klatili hudobni jeziki okrog Tebe. Ne poslušaj jih! Bodi sam sebi sodnik: če bo Tvoja vest s Tabo zadovoljna, korakaj s povzdignjeno glavo naprej! In lahko boš izhajal! … Prisrčno pozdravljam Tebe in Ti še enkrat čestitam / Tvoj stari prijatelj / Dr. Ivan Tavčar / Visoko 16/9 1921« - Hribar je Tavčarja preživel za celih 18 let! Tavčar je umrl že januarja 1923, Hribar šele aprila 1941, ko si je skoraj 90-letni starec s skokom v Ljubljanico sam končal svoje življenje. »Oba sva boj za pravice slovenskega naroda smatrala za prvo in najvažnejšo dolžnost,« je zapisal nekoč. Ker je bil z okupacijo Slovenije ta življenjski boj po njegovem izničen, je sprejel načelno odločitev in jo praktično izvršil. Ko bi Tavčar takrat še živel, bi bil okupacije gotovo žalosten, vendar se v svoji pragmatičnosti ne bi odločil za tako radikalno dejanje.

Ivana in škof Jeglič

Razlika med Tavčarjem in Hribarjem se je pokazala tudi v odnosu do njunega gorenjskega rojaka Antona B. Jegliča, ko je ta leta 1898 postal novi ljubljanski škof. Ko je bil imenovan za škofa, je bil mladi Begunjec kanonik v Sarajevu. Listina o imenovanju mu je bila izročena na Dunaju, od tam je potoval naravnost v hrvaško Djakovo, kjer se je poklonil škofu Strossmayerju, tvorcu takrat zelo navdušujoče ideje o vzajemnosti južnih Slovanov. Nato pa se je odpeljal v Dubrovnik in se v samostanu na otoku Lokrum duhovno pripravljal na novo dolžnost. Hribar je hodil v Dubrovnik na počitnice, pa je novega škofa obiskal ter ga seznanil z razmerami v Sloveniji. To je storil tudi z namenom, da ga že vnaprej odvrne od nevarnosti, da ob prihodu v Ljubljano zapade pod izključni vpliv klerikalca Šušteršiča. Ko je novi škof pripotoval v Ljubljano, mu je kot župan priredil veličastni sprejem. Tavčar pa je bil druge sorte. Že v Dubrovniku je Hribar priporočil Jegliču, naj ga v Ljubljani obišče, ker je vedel, da Tavčar zlepa ne bo šel prvi k njemu. In res, Jeglič je šel k Tavčarju na vljudnostni predstavitveni obisk. Ko se je to zgodilo, je prišel Tavčar ves srečen k Hribarju. »Pomisli, škof mi je napravil obisk. In da si videl, kako so se začeli na Bregu zbirati ljudje, ko so videli, da stoji škofova kočija pred mojo hišo. Pomisli, škof pri dr. Tavčarju!«

Pa ta idila ni dolgo trajala. Kmalu po ustoličenju je Gorenjec v škofovski opravi oznanil velikopotezni načrt: da zgradi škofijski zasebni in slovenski srednješolski zavod, gimnazijo in internat. Obsežno poslopje po načrtih arhitekta Vancaša, ki ga je spoznal v Sarajevu, bi postavil na škofijskih njivah v Kravji dolini v Ljubljani. Župan Hribar je to namero pozdravil, Tavčar ne. Še več: škofovi nameri je ves čas dejavno nasprotoval. »Naenkrat pa je dr. Tavčar, ne da je prej o tem komu kaj povedal, priobčil v 'Slovenskem narodu' oster članek proti škofovi nakani ter je s tem otvoril strupeno kampanjo proti škofovi nameri. To kampanjo sta potem z Malovrhom dan za dnem nadaljevala. Jaz sem dr. Tavčarja nujno prosil, naj to proti interesom mesta naperjeno gonjo opusti, a odgovoril mi je, da gre škofu za popolno zasužnjenje naroda. Imela sva o tem dolge debate. Dokazoval sem mu, da nikakšna duhovska odgoja – in naj bi bila še tako tesnosrčna – ni več v stanju pričarati nazaj srednjeveških nazorov, kakršni so s tako svinčeno težo pritiskali na učeno glavo Galilejevo. Omenjal sem mu, da bi cerkev pred sto leti ne bila dopuščala nauka, da Bog ni sveta vstvaril v šestih solnčnih dneh, danes pa da na podlagi znanstvenih raziskavanj sama uči, da so ti svetopisemski dnevi obdobja neznanskega števila let. Dejal sem mu, da po mojem prepričanju tudi ni daleč čas, ko bo cerkev sprejela razvojno teorijo kot znanstveno dokazano in da se prav nič ne bojim, da bi se na kakršenkoli način mogel človeški duh sedaj, ko je njega razmah v polni moči, v svojem stremljenju po spoznanju resnice tako utesniti, kakor je bilo to mogoče v srednjem veku. Celo to se mi ni izključeno zdelo, da s škofovih zavodov samih pridejo misleci, ki bodo iskali resnice po izsledkih svobodne znanosti. Dr. Tavčarja opozarjal sem zlasti na okoliščino, da je sam bil v Alojzijevišču pod duhovno odgojo, da pa ta odgoja ni mogla zabraniti razvoja miselnosti, katero sedaj izpoveduje in po kateri deluje.«

Tako se je trudil Hribar, da bi rojaka z gorenjskega juga odvrnil od nasprotovanj rojaku iz »visoke« Gorenjske. »Ves moj trud je bil pa zastonj. Dr. Tavčar je ostajal pri svojem, naglašujoč, da koristi, ki bi jih imelo mesto od škofovih zavodov, ne odtehtajo škode, ki bo od njih nastala narodu. Celo v občinskem svetu je prodrl s predlogom, naj se mi naroči posredovati pri knezoškofu, da opusti svojo namero in se raje pridruži prizadevanjem občinskega sveta in deželnega odbora po poslovenjenju državnih gimnazij …« Tavčar je trmoglavil, Jeglič je šel mimo njega. Šolo je dal postaviti zunaj mesta, na Gorenjsko. Šentvid nad Ljubljano je bil leta 1901 še čisto gorenjska vas. Da »škofovi zavodi« stojijo tam, je torej Tavčarjeva »zasluga«. Sto deset let pozneje so tako ali tako v mestu, ki se je v minulem stoletju razširilo vse do Vižmarij in še čez …