Teater je za dušo, film za denar

Od leta 2008, ko je Kranjčan Aljaž Tepina diplomiral na Central School of Speech and Drama v Londonu, je dramski igralec na svobodi. Sodeluje v različnih gledaliških produkcijah, igral je nekaj filmskih vlog in dobil angažmaje na televiziji tako v Sloveniji kot v Angliji. To jesen je prvič igral v produkciji na odru londonskega elitnega teatra Royal Court. Aljaž, v Londonu Aliash, je igral v krstni izvedbi drame truth and reconciliation, v kateri je oblikoval lik ...

Predvidevam, da ste v predstavi igrali Srba, Rusa, Poljaka ali vsaj kakšnega drugega »vzhodnjaka«?

»Igral sem Srba. Bivšega srbskega vojaka … posiljevalca.«

Z imenom …

»Ga nimam. Avtorica besedila in režiserka predstave z naslovom truth and reconciliation debbie tucker green, naslov in njeno ime naj bosta zapisana z malo začetnico, kot to napiše tudi ona, likov v drami ni poimenovala z imeni. Gre za režiserko mlajše generacije, ki je režirala že nekaj uspešnih uprizoritev in jo imajo po njeni kontroverznosti za naslednico znane Sarah Kane. Tokrat je tucker greenova prvič sama režirala svoje besedilo.«

Pa vendar, gre za sodobno dramo, ki se očitno dotika tudi vojne v Bosni?

»Seveda, posredno se na neki način dotika tudi vojne v Bosni. Ampak samo besedilo, ki je podlaga za predstavo, ima širši kontekst. Naslov predstave truth in reconciliation, torej resnica in sprava, izvira iz Južne Afrike, kjer je Nelson Mandela po ukinitvi apartheida ustanovil komisijo s tem imenom. Te komisije so storilce kriminalnega dejanja soočile z njihovimi žrtvami, da bi drug drugemu povedala svoji zgodbi. Na ta način naj bi poskušali razreševati medrasne, medverske in druge konflikte že v njihovih koreninah. Takim konfliktom smo bili v preteklosti poleg Južne Afrike med drugim priča tudi v Ruandi, Zimbabveju, na Severnem Irskem in v Bosni. Te države so aktualne tudi v predstavi in jaz igram v njenem »bosanskem delu«.«

Igrate torej eno osrednjih vlog?

»Vloge v predstavi so si med seboj enakovredne. V tem delu predstave smo štirje akterji, sicer pa se nas na odru izmenja dvaindvajset v dobri uri. Predstava je že glede na tematiko čustveno zelo nabita, k temu svoje prispeva tudi naša igra …«

Torej se kot posiljevalec srečate s svojo žrtvijo, igrate nek negativen lik … nekakšnega »zajebanca«?

»Dva sva, ki se srečava s svojo žrtvijo in njeno prijateljico. Fikcija v odrski zgodbi je, da je posiljena ženska noseča z enim izmed naju. V besedilu ni bilo nobene predzgodbe, zato smo si jo morali izmisliti sami. Jaz sem se za moj lik odločil, da se je zaradi travmatične izkušnje vojne ta nekdanji vojak nekoliko zapustil, se podal v alkohol in podobno. Na odru se potem obrne tako, da moj soigralec v svojem liku, v vojski je bil moj nadrejeni, na tem srečanju z ženskama od mene hoče, da priznam posilstvo, zato ker ima on ženo in otroke, jaz pa sem že tako ali tako izgubljen … Njegove zahteve ne sprejmem. S strani žrtev je podana resnica, midva po jo zanikava. Do sprave ne pride.«

So tudi vaši soigralci, s katerimi ste skupaj na odrskem »soočenju resnice«, z območja bivše Jugoslavije?

»Soigralec Aleksandar Mikić je bil bosanski Srb, a je med vojno prebegnil v Anglijo, kjer živi že več kot petnajst let. Punci sta po rodu Poljakinji, a že tretja generacija na otoku, tako da sta se morali kar potruditi s »slovanskim naglasom«.«

No, predstava je seveda v angleščini?

»Vse je v angleškem jeziku, a z naglasom. Za vsako državo je veljalo, da bo to angleščina z naglasom, torej v mojem primeru, kot bi Srb govoril angleško.«

Sami ste tokrat prvič igrali na tako uglednem odru, kot je mali oder v gledališču Royal Court?

»Prvič. Tam smo predstavo vadili in jo po premieri 1. septembra igrali skoraj do konca meseca. Potem smo se preselili na enega lokalnih odrov, kjer smo igrali za revnejše sloje prebivalstva, kjer obiskovalci plačajo vstopnico, kolikor hočejo, lahko tudi zgolj pol funta ali pa nič. Predstava je bila povsod razprodana, večkrat smo doživeli stoječe ovacije, lahko bi jo še igrali, a se je režiserka odločila, da je 55 ponovitev v mesecu in pol dovolj. Tudi sam sem bil zelo zadovoljen z vlogo, saj je bil to moj prvi gledališki projekt v Angliji, poleg tega pa je bil to še Royal Court, ki je eno treh najpomembnejših gledališč v Londonu.

Hkrati pa sem vesel tudi, da mi je uspelo na tako velikem »castingu« in sem bil izbran prav jaz. To predstavo je namreč prišlo gledat precej direktorjev, režiserjev, producentov … Pri taki poplavi igralcev v Angliji je namreč zelo pomembno, da te slednji opazijo.«

Kako ste sploh prišli na avdicijo za to predstavo? OK, v Londonu ste študirali, ali imate tam tudi agenta, ki skrbi za vaše morebitne angažmaje?

»Zgodba sega tja v leto 2005, ko sem šel s prijatelji v London na izlet, in sem ob vrnitvi na letalu razmišljal, kaj če bi tam poskusil s študijem dramske igre. Doma sem po internetu pregledal šole in v Central School of Speech and Drama videl pravo stvar zame, tako cenovno kot po umetniški plati je to šola, ki sodi med pet najbolj uveljavljenih v Londonu. Študij je trajal tri leta in ko smo v zadnjem letniku pripravili tri javne produkcije za skavte, producente, casting direktorje, režiserje …, me je opazila ena od agentk za igralce in me povabila na razgovor. Takoj mi je dala vedeti, da jih zanimam in če sem zato, me bodo zastopali na angleškem trgu. V tej agenciji v Londonu tako že tretje leto skrbijo za moje angažmaje.«

In v zahodnih kinematografijah ter v Hollywoodu ste potem igralci iz bivše Jugoslavije ponavadi »obsojeni« predvsem na vloge vzhodnjakov, po možnosti še negativcev …

»Na neki način res. Vse dokler ne narediš preboja in postaneš bolj poznan vsaj med filmarji in ljudmi, ki pripravljajo castinge za različne filme. Dokler ne podajaš svojega imena, je zate custing precej ozka stvar in je bolje, da se kot iskalec dela čim prej sprijazniš s tem. Tako ti je lažje.«

Ste poleg tokratnega prvega igranja v gledališki predstavi v preteklosti že bili angažirani za film?

»Posnel sem štiri vloge v televizijskih nanizankah, ravno preden sem začel delati v gledališču, pa sem dobil tudi manjšo vlogo v tretjem delu sage o Batmanu. Gre za film z naslovom The dark Knight Rises, režira pa ga Christoper Nolan. To snemanje je bilo zame nekaj posebnega, saj sem tako spoznal, kako take velike produkcije potekajo. Režiser Nolan je bil ves čas zraven, zelo sproščen in čeprav velika zvezda, povsem običajen človek do vseh nas podrejenih. Film bo menda v kinu drugo leto julija. Tudi sicer je za film več pozivov kot za gledališče, pri slednjem namreč raje uporabijo Angleže. Tokrat se mi je dobro izteklo, dva tedna sem snemal Batmana, potem je sledil mesec vaj za gledališče in še uprizoritve same. Lahko rečem, da me film v zadnjem času tudi bolj zanima, pa ne zaradi denarja, ki je nekoliko boljši kot v gledališču, ampak zaradi nabiranja izkušenj. Še vedno pa seveda velja: teater je za dušo, film za denar.«

Na neki način ste torej še vedno razpeti med Kranjem in Londonom, tu Aljaž tam Aliash?

»Tako nekako. V času snemanj in gledaliških uprizoritev sem bival pri prijatelju iz Škofje Loke Mihu Kalanu, režiserju, igralcu in oblikovalcu, ki zadnje leto deluje v Londonu. Prav z njim in s še nekaterimi igralci zdaj tu v Sloveniji pripravljam kratki film z naslovom Na pogled.«

Pa vendar z vsemi vašimi angažmaji v Londonu imam občutek, da počasi na neki način zapuščate Slovenijo?

»Zaenkrat še ne. Tudi moj zaslužek v Londonu vendarle ni tako velik in predvsem stalen, da bi si lahko privoščil najem stanovanja in bivanje tam gor. Tako se z veseljem vračam domov in tudi v Sloveniji igram v kakšni predstavi, kot recimo v Lovskih scenah s spodnje Bavarske v Prešernovem gledališču. Na eni strani potrebujem svobodo, brez katere pri gradnji kariere v Londonu ne gre, po drugi strani pa bi še vedno rad še kdaj ustvarjal v domačem, kranjskem gledališču. Zdi se mi, da bom v prihodnosti več igral v slovenskih gledališčih, medtem ko bom najbrž več priložnosti za igranje v filmih in na televiziji dobival v Angliji.«