Ljubezen med nami

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / torek, 25. oktober 2011 / 06:00

Nekoč sem se s prijateljem vozil v dvigalu ene od ljubljanskih veleblagovnic. Mogoče je bila celo parkirna hiša … Zbegal sem se in ne spomnim se natančno. Ob nama je stala črnolaska z globokim dekoltejem. Nos je imela moški, oči pa nagajive. Precej visoko je stala na dvanajstcentimetrskih petkah. Gledala je v lučke, ki so štele nadstropja. Dolg vrat ni imel nobenega okraska v stilu ogrlice ali verižice. Videti je bilo, da je izrazit dekolte sam po sebi zadosten okras telesa z ozkimi boki, široko medenico in vitkimi nogami s kolesarskimi stegni. Meča so se mi zdela precej košarkarska, ampak ta minimalni minus ni odvrnil pogleda od šminke na ustnicah in oči, ki so bile videti tako bistre, da bi človek pomislil, da mi zna brati misli. Izstopila je eno nadstropje prej in pozdravila: nasvidenje … fanta! Ne vem, ali je bila starejša od naju, ampak nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil, da naju je hotela nasloviti s fantkoma. Stopil sem korak od prijatelja in ta je zaznal moje zgražanje ob pomisli, da sva videti kot dva »toplovodarja« oziroma buzeranta ali po domače povedano kot geja … homoseksualca, orka …

Zašepetal sem, da je bila bolj seksi od zadnjega modela najboljšega kolesa. Prijatelj pa me je vprašal, če ne vam, katera bejba je to bila. Priznal sem, da je ne poznam. Pojasnil mi je, je bila Saša Pavček, hči Toneta Pavčka. Prav, sem odgovoril. Tone Pavček je tisti, ki piše za otroke, ona pa? Ona je ena naših najboljših gledaliških igralk. Tone pa ni tisti, ki piše za otroke, ampak »živ car«. Bereš Toneta? Ne berem. Beri Toneta. Bom. In od tistega dne sem vse prebral, kar je Tone napisal. In mnogo let zatem sem dobil sodelavko, ki je vse njegove pesmi znala na pamet. Cirila ji je bilo ime. Dobro, ne vem, če ravno vse, ampak kadar se je med delovnikom hotela spraviti v boljšo formo, si je recitirala »eno Pavčkovo«. Mislil sem si, da si bejbike pri tej starosti za boljšo voljo zavrtijo Siddarto ali vsaj Jana Plestenjaka.

Stare legende so začele umirati. Najprej so mi vzeli Slaka, zdaj pa še Pavčka. Ne dolgo nazaj sem se med prijatelji spraševal, kako bomo mi živeli, ko »tastarih« ne bo. Med starce pa so spadali razni Rolling Stones, Floyd, Cohen, Šerberdžija, Arsen in Kemal, Garbarek, Pavček, Dušan Savič, Bojan Ropret, Avseniki in Slak … Če smo preživeli izgubo Tita in Milesa Davisa, bomo pa ja še druge, je bil eden od odgovorov.

In zdaj?

Zakaj bi mi moralo biti žal, da je moj najljubši klub, ki nosi ime Triglav, ostal brez predsednika? Seveda mi je žal, da se je to zgodilo, ampak vsaka »smrt« je novo rojstvo. Triglav živi večno tako kot Hajduk, tisti iz Splita, in en predsednik je samo »gledalec« s tribune. Tako kot jaz. Nihče se ne vpraša, če kako nedeljo manjkam tam levo zgoraj, in nihče ne vpraša, zakaj sem tam levo zgoraj … Torej, če nas ni in ko nas ne bo, bo svet z vsemi svojimi dišavami še stal. Premikamo lahko meje in dosegamo zmage. S sprehoda na lasten pogreb lahko celo zavijemo nekam, ampak spet bomo prišli na isto pot.

In ko sem premišljeval o Triglavu kot nekakšni »svoji lastnini«, sem prišel do krasnega spoznanja, da bodo zdaj vse poti v klubsko blagajno odprte. Vsi tisti, ki jim je bil trn v peti prvi mož kluba, bodo zdaj lahko neovirano napolnili klubski proračun in tako spet na tribune privabili nove navijaške obraze. Pod P. S.: bi moral napisati, da bodo tribune narejene takoj, ko bo jasno, da so nove »kopačke« na terenu, pa ne bom, ker tribune niso tako nujne, kot je nujna ljubezen med nami.