Prijatelj svobode, tudi v politiki
Tavčar je bil zelo dejaven tudi v politiki, postal je eden od prvakov slovenskih liberalcev. Biti liberalec mu je po eni strani pomenilo biti svobodomislec, po drugi pa je poudarjal, da je liberalec lahko le tisti, ki ima kaj za pod palec ...
Tavčarjevi starši in strica, ki sta bila duhovnika, so hoteli, da bi tudi Ivan postal duhovnik. Kdaj in zakaj se je temu stanu odrekel, bi bilo težko natančno ugotoviti; prelomni dogodek je bila morda izključitev iz ljubljanskega Alojzijevišča, 1866. Gotovo je tudi, da se je v načelnega svobodomisleca izoblikoval že v času študija na Dunaju. Nadvse zanimivo je v tem pogledu njegovo razmerje s stricem Antonom, župnikom na Raki, kjer je mladi Tavčar vrsto let preživljal najlepše počitnice svojega življenja. »Pri mizi smo se stalno pričkali, jaz sem bil mladoslovenec, onadva sta bila staroslovenca. Živeli smo v največjem političnem in tudi literarnem prepiru: onadva sta trgala moje spise, jaz pa sem v proroškem duhu oznanjeval, kako bo 'liberalna' ideja pretresla vso Slovenijo ter prišla do končne zmage. Vzlic temu pa eden brez drugega živeti nismo mogli, in lahko rečem, da mi je ohranil stric ljubezen, Žgur pa prijateljstvo do zadnjega dneva življenja.« Anton Žgur je bil takrat raški kaplan, Tavčar mu je pomagal pri pisanju molitvenika Mati dobrega srca ali Šmarnice (1874) …
Lepo, mar ne? Kakšno prijazno sožitje različno mislečih. Še danes ga na Slovenskem marsikje in pogosto pogrešamo! Pomenljivo je tudi, kako je Ivan nastopil v bran strica Antona, ko ga je spomladi 1874 nek anonimnež napadel v Slovenskem narodu. Ivan pa ga je z Dunaja zagovarjal v Slovencu! Stricu so očitali, da je v času epidemije neke nalezljive bolezni priredil procesijo in si prisvojil izkupiček. V resnici so procesijo izprosili farani sami – da bi tako odvrnili bolezen, nabrani denar pa se je pošteno razdelil. Tavčarjevo pismo z Dunaja, naslovljeno na urednika Slovenca, je datirano 10. maja 1874. »Dasiravno sem v političnem mnenji liberalen i nasprotnik svojemu stricu, me vendar vse meje žurnalistične nespodobnosti presegajoča polemika 'Slovenskega naroda' prisili za svojega sorodnika očitno v boj stopiti. Jaz sem prijatelj svobode, ali to ni v principu svobode, pasti na privatno osebo, ter ji izsesati kot vampir čast i dobro ime. Jaz sem prijatelj omike, ali to je kanibalistična surovost, nasprotnikovo osebnost zadušiti v blatu privatnega obrekovanja. To ni več polemika, to je spričevalo nezmožnosti, to je dokaz, da nimam argumentov, da sem reven na duši in slab na logiki i da se zavoljo tega vrivam v privatno življenje, ter trgam umazane kose iz njega, ter kričim, da je tak i tak, ker ga ne vidi nikdo – i vendar hoče imeti svoboden glas.
Kar se tiče privatnosti mojega strica, vem toliko o njem, da ima dobro srce i da je toleranten, bolj kot pa vredniki 'Narodovi'; čeravno ve, da sem mu v politiki sovražen, vendar me podpera velikodušno, ker ne sovraži osebe, ampak le princip. Protestujem pa, da bi se pod geslom 'vse za domovino, svobodo in omiko' vpeljala med nami duševna inkvizicija, katera devlje na rešeto našo osebnost, - ter si redi 'politično slavo' z našimi privatnimi napakami; protestujem, da bi iz vodilnega lista postala škandalozna kronika, katera deva v okove prosto mnenje, ter seje plevel neomike i s hudobnostjo razširja pod krilom lepih idej nezdrav terorizem. Sicer pa si bodem vedel drugače pomagati, da si ubranim privatno ime svojega strica pred enakimi napadi …«
Na Tavčarjev protest v Slovencu se je v Narodu oglasil sam urednik, Josip Jurčič. Tavčarja je imenoval »novi Ladislav Bubus iz farovškega lista«. Ta ni ostal dolžan in je ostro odgovoril, spet v Slovencu. Polemika se je nadaljevala celo poletje in se razširila še v Novice; možno je, da sta konservativni stric in liberalni nečak na dolenjski Raki skupaj snovala odgovore. Tudi pozneje, ko je postal pri Slovenskem narodu Jurčičev pomočnik in prijatelj, mu Tavčar tistega Bubusa ni mogel pozabiti. Izidorju Cankarju je še mnogo pozneje v Obiskih (1921) zatrdil: »Rod iz Poljanske doline je precej visok in za vraga ne pozabi, če je bil po krivici napaden!«
Poslanec
»Jaz ti hočem predvsem suho poročati, kakšen je bil prvi dan našega deželnega zbora. Najprej bi se skoro stepli za sedeže. Detela je hotel imeti svojih 15 pristašev pred seboj v središču in priklopiti jih tako prav ozko Nemcem. Mi pa smo hoteli tudi zadnje, namreč bližino Nemcev. In ako že to ne bi bilo doseženo, vendar smo nameravali biti neka zagozda med onimi. Detela bi bil kmalu zmagal, da ni pritisnil v zadnjem trenutku Tavčar z znano grobostjo, kateri Detela ni bil več kos. Obsedeli smo torej prav v sredi.« To je odlomek iz pisma, ki ga je Janko Kersnik pisal Franu Šukljetu 30. decembra 1895. Iz njega je razvidno, kako »grob« je bil Tavčar v politiki, ko se je za nekaj odločil. Tistikrat je bila to zveza slovenskih liberalcev z nemško stranko na Kranjskem proti slovenskim klerikalcem, ki jih je v deželnem zboru vodil Oton Detela. Dosegel je, da se je to videlo tudi v sedežnem redu.
Šuklje je v svojih spominih objavil govor, ki ga je imel v državnem zboru na Dunaju 15. junija 1905, ko je pred Tavčarjevimi napadi branil škofa Jegliča in duhovščino, v debati o kongrui, plači, ki so jo duhovniki dobivali od tedanje države. »G. poslanec dr. Tavčar je najbolj naglašal, da duhovščina in cerkvene oblasti precej ostro nastopajo proti 'Slov. narodu', da ga vernikom prepovedujejo, celo s tem, da ne dobe odveze … Ta list piše o našem knezoškofu, možu, ki ga prešinjajo najčistejši nameni, možu, ki z absolutno vdanostjo živi svojemu apostolskemu poklicu, ki se žrtvuje za dobra dela, ki je ideal skromnosti, ki je najvišja avtoriteta v deželi, o tem možu piše 'Slov. narod' z največjim zaničevanjem. Njegovo krstno ime Anton Bonaventura zaničljivo pretvarja v 'Tone', kakor se morda nagovori pastir ali hlapec v hlevu. Bonaventura pretvarja v 'Malaventura'. To pa so še malenkosti, zlobne šale. Toda ta list napada temeljna načela in nauke krščanstva, najvišja in zadnja načela krščanskega nauka. Zato sodim, da ima s katoliškega stališča cerkvena oblast ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da svari vernike, naj ne čitajo takega lista. Res je sicer, da taki koraki ne zatro lista, kakor bi v enakih slučajih državna sredstva ne zatrla lista. Toda gospodje, ni treba biti klerikalec, človek more biti jako napreden in liberalen, vendar mora soditi, da surova pisava, prostaški ton tega lista v zadnjih letih, odkar ga vodi tov. Tavčar, ni pravi vir za omiko slovenskega naroda. In nobena škoda bi ne bila, ko bi usahnil ta vir, iz katerega teče tako malo rodovitne tekočine in toliko nesnažne gnojnice.«
Zadnji stavek je izzval Tavčarjev medklic: »G. poslanec je še pred dvema letoma sodeloval pri listu.« Medklic je po zapisniku zbudil »pritrjevanje«. Šuklje je nadaljeval: »Da, gospodje, pa sem opustil, ker tega nisem mogel zagovarjati s svojo vestjo. Zato sem odklonil tudi mandat, ki mi ga je ponudila liberalna stranka, dasi bi bil izvoljen soglasno.« Sledili so spet »pohvala in medklici« in Šukljetovo nadaljevanje. Proti koncu dolgega govora se je Tavčarja lotil še kot odvetnika. »Stvar se je vršila pred dvema letoma v Novem mestu, v moji neposredni bližini. Tu je stal pred porotniki nesrečen mož, za naše razmere premožen, obtožen, da je umoril ženo; mož je vedel, da mu bo šla trda, in si zato mislil: Vzeti moram odvetnika, ki ima že sam v sebi proti sodiščem največjo moč – mož bi sam to povedal s krepkejšim izrazom! – ki se da dobiti v deželi. Vzel si je tega odvetnika, to pa mu seveda ni nič pomagalo. Obsodili so ga na smrt. In veste gospodje, koliko je stal ta odvetnik? Dotični odvetnik, katerega najbolj pozna gospod poslanec Tavčar (Posl. Tavčar: 'Saj sem jaz bil tisti!'), se je za svoj uspešni zagovor intabuliral na posestvo, dasi je bil tu ubog črviček, enoleten otrok, mati umorjena, oče pa obsojen na smrt. Ta vsota pa znaša toliko, kolikor določa nova predloga za kongruo župniku z njegovimi kaplani vred. (Poslanec Tavčar: 'Imenuj vsoto in čas, ki sem ga pri tem porabil!') 1600 kron. (Medklici. – Poslanec Tavčar: '700 gld.' – Predsednik zvoni.) Kdor ima na glavi toliko masla, mora biti bolj previden, kot je bil gospod Tavčar, če napade vse časti vreden stan. (Medklici.)« Navedeno po uradnem zapisniku, za primer, kako so pred sto leti »naši« razpravljali v dunajskem parlamentu …
Tavčar in komunizem
Tavčar je bil v politiki liberalec, »prijatelj svobode« in kot tak je bil tudi velik nasprotnik klerikalcev. Ne nazadnje pa je moral izraziti tudi svoj odnos do političnih ambicij tistih, ki so se v zadnjih desetletjih njegovega življenja šele uveljavljali na slovenskem političnem prizorišču – stališče do socialistov in komunistov. »Pravijo, da se bo rešil svet z vpeljavo diktature. Kdo bo diktator, se sicer še ne ve; če poslušamo najglasnejša mnenja, bo delavstvo ta diktator. Če bo ali ne bo, to bo strah in skrb tistih, ki pridejo za nami. Ali tudi mi, ki živimo v sedanjosti, smo prepričani, da tiči v vsem tem veliko pretiravanja, kakor je sploh pretiranje znak današnjega časa: svet hodi po glavi, zatorej mora vse pretiravati. Če hoče, da mu kdo verjame, da je res najpametnejši, mora hoditi po glavi! To pretiranje vlada vsepovsod: v trgovini, v političnem življenju, in preneslo se je – in sicer v ne posebno prijetni obliki – tudi v naše slovstvo …« S temi besedami začenja Tavčar Premišljevanje o Krpanovi kobili (Slovenski narod, 25. januarja 1921). Šlo je za literarno polemiko, mi jo citiramo zaradi pisateljeva načelnega stališča do družbenega »pretiranja«, kakršnega so v tistem času napovedovali njegovi sodobniki socialisti in komunisti.
Tavčarjevo stališče do zahtev socialnih demokratov in komunistov je bilo torej izrazito odklonilno. »Jaz vem, da pridete še na površje, toda zaenkrat vam še ne damo biča v roke, da bi nas tepli.« Tako naj bi (po dr. Ivanu Prijatelju) konec avgusta 1894 zavrnil socialdemokrata Železnikarja in Mihevca, ko sta prišla k njemu posredovat, da bi Narodna tiskarna (katere šef je bil) še naprej tiskala njihovega Delavca. Tega so namreč na zahtevo klerikalnega Slovenca odslovili iz tiskarne, ker je v njem izšel članek, ki se je zavzemal za ločitev Cerkve od države. Dejstvo, da je prvak liberalcev napram socialistom potegnil s klerikalci, je čudno le na prvi pogled. Tavčar je bil liberalec zato, ker je imel »kaj za pod palec«, in zato, ker je bil svobodomislec. Do družbenih zahtev, ki so se mu zdele pretirane, pa je bil zelo konservativen. Zlasti do zahteve po splošni in za vse enaki volilni pravici, ki smo jo v Sloveniji dobili šele leta 1945, ko so prišli na oblast komunisti.
Oster je bil Tavčar že do socialistov, ki so upoštevali »pravila igre« in bili čisto spodobni demokrati. Ko so po 1. svetovni vojni tudi na Slovenskem nastopili komunisti, so odkrito napovedali prevzem oblasti na revolucionaren način. Tavčar se je na te zahteve odzval s posmehom. »Ali s komunizmom se na Slovenskem ne bo prišlo daleč. Prvič je dosti premalo teh komunistov in drugič se bo posedujoči razred že vendar enkrat zbudil iz svojega spanja ter bo napravil protiorganizacijo, braneč na eni strani svoje življenje, na drugi pa red in pravico.« Tako 25. marca 1920 v Slovenskem narodu. Dne 18. aprila istega leta, po ustanovnem kongresu slovenske komunistične stranke, pa je jezno zapisal: »Dokažite nam, da je komunizem mogoč, dokažite nam to s svitlim mečem prepričevalnih argumentov, pa vam bomo vsi sledili. Revolver in pest pa nista taka argumenta. In tudi stavka ne!«
Tavčarjev odnos do levega političnega pola je povzela Marja Boršnik, urednica njegovih zbranih del. »Tavčar, ki je bil že od osemdesetih let naprej načelen nasprotnik socialne demokracije, je po oktobrski revoluciji zaslutil možnost realizacije boljševiških idej tudi pri nas, zato jih je pričel z vso vehementnostjo napadati. Zlasti v letu 1920 je objavil vrsto uvodnikov, kjer je v skrbi za zasebno lastnino branil miselnost in interese kmečkega in malomeščanskega 'srednjega stanu', pod črto pa se je že poprej oglašal s podlistki, skušajoč s satiro prekriti bojazen pred revolucionarnim preobratom …« Da ta bojazen ni bila iz trte zvita, je pokazal družbeni razvoj po Tavčarjevi smrti. Komunisti so v toku 2. svetovne vojne prišli na površje, iztrgali bič iz rok premožnih in le-te pošteno pretepli. »Svobodne misli želimo predvsem našim boljševikom in komunistom; več svobodne misli! In manj terorizma,« je leta 1920 priporočal naš pisatelj. Pa ga tisti, katerim so bile te besede namenjene, niso prav nič upoštevali. V letih 1992-2004 so bili vladajoča stranka v Republiki Sloveniji spet »liberalci« (2008-2011 skupaj s socialdemokrati), Tavčarjevi dediči, ki v besedah prisegajo na svobodno misel, hkrati pa imajo »kaj za pod palec«, in zato v vladajočih dejanjih silo terorja nadomeščajo z močjo denarja …
Namesto sklepa lahko ugotovimo, da so bile Tavčarjeve politične funkcije res številne in raznovrstne: bil je ljubljanski mestni svetnik, kranjski deželni, avstrijski državnozborski in jugoslovanski ustavodajni poslanec, prvak Narodno napredne stranke, pa ljubljanski župan in minister (»poverjenik«) za prehrano v prvi slovenski narodni vladi.