Fizik o fosilih in umetnosti

"Razumevanje narave zahteva poznavanje najrazličnejših aspektov človekovega življenja, ne samo fizike in matematike, temveč tudi biologije, psihologije, filozofije in umetnosti, ker je vse med seboj prepleteno," pravi Jure Žalohar, profesor fizike na kranjski gimnaziji, ki zadnja leta navdušuje z najdbami izjemnih fosilov.

Kranj – Z geologijo se bolj ali manj ukvarja že vse od osnovne šole, a za razliko od večine otrok, ki se po prvotnem navdušenju nad dinozavri za fosile ne zanimajo več, je Jure Žalohar skupaj s Tomažem Hitijem iz Godiča pri Kamniku v Tunjiškem gričevju odkril primerke, ki so mu spremenili življenje.

»Odkritje najstarejših fosilnih morskih konjičkov na svetu, ki sva jih našla v Tunjiškem gričevju, je bilo vsekakor prelomno, ne samo za slovensko paleontologijo, temveč tudi za moj oseben odnos do narave in znanosti,« priznava 33-letni Kranjčan, ki je iz skalnatih ploskev uspel izluščiti 12,5 milijona let stare fosile, vsega skupaj več kot tisoč kosov. Skupaj s Tomažem sta ustvarila zbirko, ki je registrirana v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, prav v teh dneh pa intenzivno pripravljata tudi Muzej najstarejših morskih konjičkov na Zemlji, ki bo od novembra na ogled v Zdravilnem gaju Tunjice.

Svoj spremenjeni pogled na znanost vključuje tudi v pouk fizike na Gimnaziji Kranj.

S svojimi odkritji ste v zadnjem obdobju skupaj s Tomažem Hitijem, Matijo Križnarjem in Edom Grmškom nase opozorili tujo strokovno javnost. Kakšni so odzivi?

»Resno znanstveno raziskovanje pripelje človeka do sodelovanja z drugimi strokovnjaki, tako doma kot v tujini. Morski konjički so ikonske ribe. Že več tisočletij navdušujejo ljudi po vsem svetu. Njihove upodobitve najdemo na prazgodovinskih slikarijah na kamnu, rimskih mozaikih, v indijanski umetnosti in še kje. Zato je odkritje najstarejših fosilov morskih konjičkov v Tunjiškem gričevju zbudilo zanimanje velikega števila ljudi po vsem svetu. Med njimi je tudi veliko znanstvenikov in strokovnjakov.«

Vam je s fosili kot profesorju fizike na kranjski gimnaziji uspelo navdušiti tudi svoje dijake?

»Resnici na ljubo to niti ni namen mojega poučevanja fizike na Gimnaziji Kranj. Morski konjički, triasni fosili in strukturna geologija nimajo veliko skupnega z učno snovjo, kjer se dijaki seznanjajo z osnovami fizike. Res pa je, da moja predavanja iz fizike niso popolnoma konvencionalna, saj v pouk vključujem naloge in primere iz interdisciplinarnih področij meteorologije, astronomije, biologije, včasih tudi geologije. Dostikrat se dotaknem tudi fizikalnih aspektov, ki jih najdemo v psihoanalizi, umetnosti in filozofiji. V javnosti beremo kritike, da so učbeniki zastareli in prenatrpani s podatki, da jim manjka vsebine. To je deloma res, kar pa ne preprečuje, da bi izvajali zanimiv pouk. Učbeniki so zgolj učni pripomoček, podatki v njih so zgolj podatki, sami za sebe nimajo niti pomena niti smisla. Učitelj je tisti, ki s svojo karizmo, znanjem, strokovnostjo in odnosom vanje vlije smisel in pomen. Pri tem je včasih bolj ali manj uspešen. Sam sem imel veliko srečo, da sem imel priložnost poslušati več odličnih pedagogov, za katere je bil značilen pozitiven odnos do stroke, trda disciplina, a tudi človeška plat. Najbolj mi je v spominu ostalo dejstvo, da so namenili določen del pozornosti filozofiji znanosti, kar znanost naredi pomembno za človeka, saj mu le tako odpira oči pred nevednostjo in mu omogoča razumeti naravo in s tem tudi samega sebe. V tem se mi zdi čar poučevanja, saj v pouk lahko zmerom vključuješ pomembna vprašanja znanosti in umetnosti ter človekovega mesta v univerzumu. Tega nihče ne brani storiti, odvisno je zgolj od profesorjeve volje in znanja.«

Torej poskušate pouk fizike narediti interdisciplinaren …

»Seveda. Znanosti današnjega časa se ne da več razdeliti na posamezna ločena naravoslovna področja, kot so fizika, kemija, biologija, psihologija itd. Tako je bilo včasih, recimo pred sto leti. Danes lažje govorimo o različnih aspektih znanosti, ki se nanašajo na naravo kozmosa, živih bitij, človekove duševnosti … Vsa narava je strukturirana kot jezik, in sicer kot matematični jezik. Obstaja torej simbolna komponenta sveta. 'Razumeti naravo' zato zahteva poznavanje najrazličnejših aspektov človekovega življenja, ne samo fizike in matematike, temveč tudi biologije, psihologije, psihoanalize, filozofije, umetnosti, ker je vse med seboj prepleteno … Moderna fizika kompleksnih sistemov in kaosa se recimo ukvarja s področji, ki se nepoznavalcu sploh ne zdijo fizikalna, denimo s človeško civilizacijo, z možgani kot nevronskimi mrežami, samoorganiziranimi biološkimi sistemi, s človekovo duševnostjo, z ekonomskimi modeli. Pa kljub vsemu nobena teorija ne zadostuje za celostno razumevanje narave in sveta! To namreč sploh ni možno, ker je narava odprt, nekoliko nedefiniran sistem.«

Zakaj?

»Nekaj manjka! In tistega, kar manjka ne najdemo v znanosti, temveč v umetnosti in ljubezni. Lahko rečemo, da gre v znanosti za razum, torej za razumevanje. V umetnosti in ljubezni gre za občutenje, čustva … Oba aspekta, torej razumevanje in občutenje, šele vodita do umevanja in do odgovorov na zares pomembna vprašanja. Znanost bi zadostovala, če bi bila simbolna komponenta sveta edina, pa ni. To je pokazal že Lacan. Poleg simbolne obstajata še 'imaginarno' in 'realno'. In ravno 'realno' ni iz reda simbolizabilnega, kar pomeni, da ga pozitivistična znanost ne zajame. V fizikalnem ali matematičnem žargonu govorimo o tem, da znotraj vsakega odprtega fizikalnega sistema obstaja element x, ki ga znotraj tega sistema ni mogoče definirati.

Fizik, ki ne pozna umetnosti, filozofije in psihoanalize, ne bo mogel zares razumeti termodinamskih mehanizmov, ki so v ozadju največjih ugank tega univerzuma, in sicer, kaj je življenje, kaj je zavest, kakšna je narava Boga in kakšna je narava človeka kot subjekta.«

V sebi nosite veliko te umetniške žilice – fotografirate fosile in kristale. Eno razstavo ste že imeli, se obeta še kakšna?

»Res je. V času najbolj intenzivnih izkopavanj v Tunjiškem gričevju je bilo potrebno fotografirati ogromno fosilov. Veliko fosilov je majhnih, s prostim očesom skoraj nevidnih, zato se že nekaj let intenzivno posvečam študiju fotomikrografskih tehnik. Gre za fotografijo pod mikroskopom. Fotografiral sem tudi ogromno kristalov, ki jih je v Crngrobu našel France Stare. Crngrobski kristali so čudoviti, izjemno čisti, v njih pa je ogromno drobnih vključkov, nepravilnosti, napak in razpok. Pod mikroskopom v njih zasije neverjetno lep mikrokozmos, popolnoma nov svet oblik in barv. Najbolj me je presenetilo, da so podobe mikrosveta neverjetno podobne motivom, ki so jih risali in ustvarjali slikarji v modernizmu v prvi polovici 20. stoletja, recimo Malevič, Klee, Kandinski, Miro itd. Dolgo časa sem mrzlično iskal odgovore na vprašanja, kako je to mogoče, kaj to pomeni, kako takšno podobnost interpretirati. Zanimivo, ampak najboljših odgovorov nisem našel v fiziki, temveč v matematiki, umetnosti, filozofiji, psihologiji in psihoanalizi. Poleg tega pa sem istočasno z iskanjem odgovorov razvijal lasten fotomikrografski slog. Nastale so številne serije fotografskih grafik. Lani sem jih nekaj razstavil v Mestni hiši v Kranju, poleg tega pa sem izvedel še predavanje o teoriji subjekta v abstraktnem slikarstvu in o umetnosti kot »neimenljivem«. Letos skupaj s sodelavcem na Gimnaziji Kranj, profesorjem Willom Tomfordom, sicer Američanom, načrtujeva še več takšnih predavanj, kjer se bova ukvarjala z modernizmom in postmodernizmom. V prihodnjih letih pa bo morda sledila še kakšna razstava.«