Mogočni tikal

Tikal v Gvatemali, narodni park (500 kv. kilometrov) in nekdaj največje mesto majevske kulture, razglašeno za Unescovo svetovno dediščino. Naš vodnik, nekdaj uspešni računalnikar, pravi, da se je naveličal mrzlega ljubimca z ekranom. Možak – Meil'Tot'Kun - je temnopolt, čeden, gibek ter brkat in nas z užitkom opozarja na posebnosti gostega rastlinja in visokih dreves, ki se bočijo nad nami, ko skozi deževni pragozd stopamo proti Glavnemu trgu Tikala. Spremlja nas tuljenje vriskačev in Meil'Tot'Kun nas opozarja, naj ne rinemo pod drevesa, saj se opice rade podelajo in marsikdo je bil že deležen hudo smrdeče pošiljke.

Dobro tudi ve, kje rastejo strupene gobe, ki povzročajo halucinacije, in jo takoj najde. Imam ga na sumu, da si jo je nastavil, saj goba ne zraste na komando. Šaljivec se spremeni v profesorja, ko pridemo na Veliki trg in obstanemo pred Templo I, piramido Velikega jaguarja ali Ah Cacaua, Kralja čokolade, visoko 44 metrov. Srčika ceremonialnega središča Tikala je po izkopavanjih dolga 1200 m in široka 600 m, na 16 km² pa je več kot 3000 ostalin! Mogočno cvetoče mesto je bilo zelo obljudeno. Nekateri podatki govorijo celo o sto tisoč prebivalcih! Do tedaj, ko je v 9. stoletju propadlo, se je zvrstilo najmanj 39 vladarskih generacij ene dinastije, blagostanje pa je raslo vse do 5. stoletja. A ker v poznem klasičnem obdobju v Tikalu ni bilo več v navadi, da bi postavljali stele s kronikami življenja vladarjev, se o zadnjih dvajsetih letih Ah Cacauove vladavine ne ve skoraj nič. V 10. stoletju je mesto opustelo in vse do srede 19. st. ga je preraščala džungla. Strmimo v mogočne stavbe in premišljujemo, kako so jih postavljali brez modernih strojev. Šaljivec – profesor, nam zavzeto razlaga dinastične zapletenosti in osnove majevskega koledarja. Ko se mu naša druščina zahvali, se nasmeje, rekoč, da smo bili »dobra skupina«. ... Večer v mestu Flores je neprijazen. Nad nami se razdivja tropska nevihta in nas nažene v restavracijo, kjer naj bi kuhali kot nekoč stari Maji. Odločim se za 'sopo de maiz', kar pomeni:

Koruzna juha

Za 4 osebe potrebujemo: 3 koruzne storže ali 2 skodelici zamrznjene koruze, 3 žlice olja, 1 drobno sesekljano čebulo, 2 stroka drobno sesekljanega česna, 1 paradižnik, olupljen in sesekljan, brez peščic, 3/4 l močne kurje juhe, lahko je tudi zelenjavna, 1/4 žličke kardamoma v prahu, 1/4 žličke belega popra, sol po okusu, 1/4 skodelice kisle smetane, 1 skodelico kuhanega graha, vejico sesekljanega koriandra (če ga nimamo, bo dober tudi peteršilj), čili po okusu

Osmukamo koruzne storže in v kropu skuhamo zrnje do mehkega; ali pa odmrznemo koruzo in jo odcedimo. Na srednje močnem ognju na olju prepražimo čebulo, da postekleni; nato dodamo česen in ko zarumeni, še paradižnik. Ko se zmes zgosti, dodamo koruzo, dolijemo juho, dodamo kardamom in poper ter kuhamo 10 minut.

Nato polovico juhe zlijemo v mešalnik, dodamo kislo smetano in stepamo, da zmes postane kremasta, ter jo znova prelijemo v lonec. Zmanjšamo temperaturo, dodamo grah in kuhljamo še 5 minut. Dosolimo po okusu in potresemo juho s sesekljanim koriandrom ali peteršiljem. Dodamo čili, če nam je do tega.