Arrivederci Italia, bon jour la France

Na prelazu, ki je hkrati tudi meja med Italijo in Francijo, že pomislimo na zimo. Manjkal je namreč le še sneg.

Čas je, da se zapeljemo v Francijo. Še dobro, da smo vmes zaradi pice zavili z avtoceste, saj bi se sicer najbrž zapeljali skozi predor naravnost v Švico. Še enkrat bravo za pico. Letos nas namreč zanima predvsem Francija, v prvi vrsti pa Briancon, za slovenske razmere srednje veliko mestece v dolini, ki nas pričakuje, potem ko se zapeljemo čez gorski prelaz Montgenevre na skoraj 1900 metrih nadmorske višine. Prvič na naši poti smo namreč začutili, kako je videti, ko se cesta postavi navkreber. Kljub temu da smo se peljali naravnost in po avtocesti, so naši spački prvič čisto zares zasopihali. Na platoju sredi prelaza nas je pričakala prava zimska pokrajina … Nekaj hotelom podobnih zgradb, veliko parkirišče in na vsakem drugem bregu »črta stebrov« za vlečnice. Kraj je deloval povsem neobljuden. Zima je tu nedvomno precej drugačna, čeprav je bilo ozračje že precej blizu kakšnemu novembru, recimo. Vse zamegljeno, za julij kar precej hladno, piha veter …, samo še sneg je manjkal.

Prepričani smo, da bo Provansa v povsem drugačnih barvah, zato našo Jožico (beri navigacijo) »nagovorimo«, naj poišče kakšen kamp, in se hitro začnemo spuščati v dolino. Dolino, ki je sicer precej visoko, a bistveno je, da gremo navzdol. Najprej iščemo v kraju La Vachette, kar me spominja na nekakšno kravico (La vache – krava), a je zunaj še vedno preveč hladno, kar nas hitro prepriča v še kakšen kilometer več naprej v dolino. In po kakih petih kilometrih nas že preseneti tabla, da smo v Brianconu.