Pangršica

Ko sem se spraševal, o čem naj ta teden pišem, sem se odločil, da opišem svoja razmišljanja o ljudeh, ki so se udeležili sobotnega dne na Pangršici, na vsakoletnem jesenskem srečanju, katerega organizator je Združenje borcev za vrednote NOB Kranj. Srečanja se je udeležilo veliko ljudi z območja bivše kranjske občine pa tudi iz drugih občin so prišli. Ta srečanja jim pomenijo veliko, saj se v vsakdanjem življenju ne srečujejo velikokrat, po drugi strani pa je to priložnost za izmenjavo spominov in pogledov na današnjo stvarnost. Ti pogledi pa so vsekakor pogojeni tako s preteklim življenjem in delom kot tudi sedanjim.

Sem pripadnik generacije, ki je rojena med vojno in ki je doživljala družbeni razvoj vse do danes. Ko sem v soboto na Pangršici sedel v družbi teh ljudi in z ljudmi moje starosti, sem razmišljal o vzrokih množičnega obiska in občutka slovesnosti, ki je bil prisoten. Na srečanju ni bilo političnih predstavnikov ne izbrancev ljudstva ne občinskih funkcionarjev. In prav je tako. Ti bi namreč hoteli, da so v središču pozornosti, s čimer bi srečanje izgubilo na pomenu. Na srečanju so bili ljudje, ki pridejo v časopis le takrat, ko se na predzadnjih straneh časopisov objavljajo osmrtnice. In o teh ljudeh je vredno spregovoriti.

Ne trkajo se na prsi kot sedanji tajkunski osamosvojitelji, trgovci z orožjem ter novodobni kapitalisti. Nimajo privilegijev ne bogastva, pač pa svoj ponos in vero v to, da so to, kar so počeli v življenju, delali v skupno dobro in pošteno. Jezijo jih propadle tovarne, v katerih so delali vse svoje življenje in se odrekali plači zato, da se je tovarna modernizirala. Jezijo jih špekulacije vseh vrst, očitna korupcija v vrhovih politike, vse od občinske ravni naprej, zlasti pa dejstvo, da je premoženje, ki so ga ustvarjali leta in leta, izginilo v žepih posameznikov in družb, ki so se pač »znašle«.

Vse to je prisotno na teh srečanjih. Njihova jeza (tudi moja) je več kot upravičena. Nič v Sloveniji ni zraslo po »božji volji«. Vse, kar je bilo zgrajeno v socializmu, je bil rezultat neštetih ur prostovoljnega dela in odrekanja. Šole, vrtci, športni in kulturni objekti so bili zgrajeni iz samoprispevka, izglasovanega na referendumih, ki se je odvajal iz plač. Torej se je vsak posameznik odrekel delu zaslužka za skupno dobro.

Se pa ljudje, pripadniki generacije v izumiranju (kar sem tudi jaz in moja generacija), spominjajo tudi časov tovarištva, nesebičnosti, trpljenja, v letih boja proti fašizmu in narodnim izdajalcem. Govorijo o svojih padlih tovarišicah in tovariših, o tem, v kaj so verjeli, v kaj verjamejo še danes in kaj jih je razočaralo. Kar se tiče njihove pripadnosti ciljem in vrednotam NOB, so si v smislu Kajuhovega verza enotni: »Za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.« Govorijo o svojih otrocih, o vnukih, pravnukih, ki jim želijo boljše življenje, kot so ga sami živeli, želijo, da bi ti razumeli njihovo življenje in vrednote, za katere so se borili in delali vse življenje. Vedo, da so te generacije drugačne in da so drugačni tudi njihovi cilji. Zaradi tega ni zamer in ne prepirov. Razumejo, da svet ni več tak, kot je bil v njihovi mladosti.

Strpni so do drugih mnenj, ne pustijo pa, da bi kdorkoli zaničeval, zlasti pa izkrivljal NOB in njegove rezultate. Zato jim ni vseeno, da je po osamosvojitvi prišlo do preimenovanja šol, ulic, trgov, ki so nosili imena njihovih soborcev.

To so ljudje s Pangršice, preprosti, pošteni, stari, ki imajo svoj ponos in svoj prav, ne pa energije, da bi ga branili. To pa je moja dolžnost ter dolžnost mojih otrok in njihovih otrok.