Razpoke v kamnu (1)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 25. september 2011 / 06:00

Potem ko je avto kar nekaj časa sopihal po strmih klancih, rezal ostre ovinke brez ograj, se je pred menoj končno odprla planota, ki se je vsa v zelenem kopala v jesenskem soncu. Na levi strani, za električnim pastirjem se je pasla živina, nikjer ni bilo videti nikogar, čeprav so na nekaterih kmečkih dvoriščih stala različna orodja, pripravljena, da se delo vsak trenutek začne. Domačija, kamor sem bila namenjena, je, očitno, stala malo vstran, vsaj dvakrat sem zgrešila stransko pot, ki me je na koncu pripeljala do nje.

Marinka me je že čakala ob cesti, potem pa je odprla vrata, da sem lahko zapeljala na dvorišče. Za menoj jih je zaklenila. Zdelo se mi je, da sem prišla v raj, vsepovsod je bilo polno rož, stara domačija je bila lepo obnovljena, zraven se je v cvetju skrivala nova hiša. Uta se je stiskala v objemu vinske trte, ki se je šibila pod grozdjem.

»Upam, da bova imeli vsaj kakšno uro miru,« je dejala Marinka. Sicer me je že pred tem opozorila, da se bo lahko dogajalo ''marsikaj'', zato sem le zamahnila z roko.

»Kar bo, pa bo,« sem jo potolažila, ko si je po tistem, ko je natočila v kozarce letošnji mošt, nervozno lomila prste.

V času študija, po poklicu je vzgojiteljica, je spoznala fanta, ki mu študij jezikov ni preveč dišal, raje je zidaril in se pozneje, ko se jima je rodil prvi otrok, tega poklica tudi oprijel in še danes v njem zelo uživa, kljub recesiji ima veliko dela, zato mora imeti Marinka doma vsaj tri pare rok, da vse, kar je treba, postori.

»Ko sva se z Janijem poročila, sva nekaj let živela na svojem. Brat, za katerega se je računalo, da bo ostal doma, se je potem premislil, starša, ki sta takrat bila še pri močeh, sta gospodarila sama, le ob vikendih sem se vračala domov in jima pomagala. Običajno brez Janija, saj je delal v ''petek in svetek''. To, da nisem v stanovanju čepela sama, mi je bilo še prav, pa tudi delo na kmetiji sem imela že od nekdaj rada. Potem pa je nenadoma umrl oče, mamo je to zelo potrlo, ni in ni se mogla pobrati. Bila je prepričana, da se bo njen ljubljenček, moj brat, čez noč preselil domov in ji stal ob strani. Bilo je prav smešno, ko mi je rekla, da mi pa sedaj ne bo več treba prihajati, ker bo pri njej Tibor. Seveda se to ni zgodilo. Ima zelo specifičen poklic, ki je dokaj iskan, pri nas, na kmetih, bi si z njim lahko bore malo pomagal. Pa tudi njegova partnerica ima za kmetijstvo dve levi roki, kar ji ni šteti za minus, saj je iz mesta in o tem, čemu služi kakšno orodje, nima pojma. Seveda je mamo Tiborjeva zavrnitev zelo potrla, pravzaprav je potem postala prav obsedena z njim. Klicarila ga je in mu pisarila, šla je celo do odvetnika, da mu vse prepiše, na vse možne načine ga je hotela zvabiti k sebi, toda brez uspeha. Ko ji je še sosed, ki ji je pomagal v hlevu in pri spravljanju sena, izstavil dokaj visok račun, se je na videz vdala in mi potem milostno dovolila, da spet prihajam. Ja, bila sem nora, zelo trapasta pravzaprav. Slepa od zaljubljenosti v svoj rojstni kraj, nisem videla pol metra pred sabo. Čeprav me je Jani svaril, naj premislim, mi je nazadnje sledil, ko smo imetje pospravili v kovčke in se preselili k mami,« z grenkobo v glasu pripoveduje Marinka.

Dokler sta preurejala staro hišo, je bila mama pohlevno tiho. Celo spodbujala je zeta, da se je lotil še tega in onega. Marinka je bila tretjič noseča, po porodu je ostala doma, ker ni bilo nikogar, ki bi v njeni odsotnosti pazil na malčico. Mama, čeprav je bila še pri zdravju, pa ni hotela.

»Hišo smo preuredili tako, da je bila mama spodaj, mi pa zgoraj. Imeli smo dovolj prostora, le mami je spodaj zmanjkala soba za goste, kot je rekla. Za vsak primer, če bo Tibor kdaj prenočil, ko pride na obisk. Potem smo se začeli preklati, da lahko prespi v dnevni na kavču (do takrat s partnerico nista še nikoli ostala čez noč), mama je trmarila, jokala, izsiljevala, opravljala po vsej vasi, tako da se je Jani, ki je dobra duša, vdal in dejal, da odstopimo sobo, ki smo jo drugače uredili za najmlajšo. Ta pa je tako ali tako še zmeraj spala pri nama v sobi. Mama je bila več kot srečna, Tiborju je telefonirala tudi stokrat na dan, da naj pride, da ima sedaj svojo sobo. V teh zahtevah je delovala prav otročje, enkrat me je ustavil celo sosed, ki ji je včasih veliko pomagal, pa me je resno vprašal, ali se naši mami ni čisto zmešalo. No, in potem je Tibor res enkrat prišel in njegova partnerica, ki je drugače prijetna ženska, je s seboj prinesla tortilje, priznam, jaz jih še nikoli nisem naredila. In potem so bile tortilje vsaj dvakrat na teden na jedilniku in pol Slovenije je izvedelo, kako rad ima sin svojo mamo. Janiju se je vse skupaj zdelo smešno, a le do trenutka, ko je po Tiborjevem odhodu želel stopiti v sobo, kjer je ta prespal, in je ugotovil, da je zaklenjena. To je naredila mama, češ da kdo od najinih otrok ne bo kaj ''izmaknil'' iz sobe. Vsake šale je enkrat konec in take butaste obdolžitve so tudi Janiju dvignile pokrovko. Z ostrim tonom je zahteval ključ nazaj, mama ga mu je med jokom in tarnanjem dala, potem pa je stekla na telefon, poklicala Tiborja, češ da jo Jani tepe.

(Se nadaljuje)