Mogočna gora

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / sobota, 24. september 2011 / 06:00

Viš / Jof Fuart (2666 m) - Mogočna gora Zahodnih Julijcev, ki jo je imel Julius Kugy zelo rad. Po prečnih, zračnih policah do vrha. Gora, na vrhu katere je bila med prvo svetovno vojno avstrijska vojaška opazovalnica.

Zahodni Julijci so skorajda sinonim za gorsko skupino Viša in Montaža, skupine, ki je v celoti v Italiji. Predstavljata najbolj zahodno skupino Julijskih Alp, ki se končajo z reko Tilment. Danes se bomo povzpeli na Viš / Jof Fuart, kar pomeni Mogočna gora. S svojim ostrim vrhom, prepadnimi stenami in globokimi, temačnimi grapami je to gora, ki s svojo mogočnostjo jemlje sapo. Na njeno teme ne vodi niti ena nezahtevna pot. Mi bomo naredili kombinacijo dveh poti: na vrh se bomo povzpeli po poti Anita Goitan, sestopili pa po običajni poti, ki vodi na Viš.

Zapeljemo se preko nekdanjega mejnega prehoda Rateče ter po Jezerski dolini proti Nevejskemu sedlu. Ko se vozimo proti sedlu, se približno na nadmorski višini 1000 m, po mostu, ki preči Rio Torto, desno odcepi makadamska cesta, ob cesti je tudi smerokaz Rifugio Corsi. Peljemo se še približno dva ovinka, ko na desni vidimo urejeno parkirišče in znak za prepoved nadaljnje vožnje. Pred nami je približno uro vzpenjanja po markirani cesti št. 628, ki nas bo pripeljala do Viške planine, 1530 m.n.v. Na planini se desno odcepi strma pot proti koči Guido Corsi. Strmina je mestoma zavarovana z jeklenico. Koča stoji na robu Gornje Krme, ki jo obdajajo ostenja Prednje in zadnje špranje, Viša, Koštrunovih špic in Divje koze.

Od koče nadaljujemo po običajni poti proti Višu. Kmalu smo na razpotju, kjer na skali piše Anita Goitan in št. 627. Zavijemo desno in se približujemo divjim stenam Divje koze. Kmalu smo na naslednjem razpotju; desno oz. naravnost gre pot proti koči Pellarini, mi pa zavijemo levo in se preko skalnih skokov začnemo vzpenjati proti Trbiški škrbinici. Na škrbini je plošča, ki označuje začetek plezalne poti Anita Goitan, na levi strani je kip Marije. Uporaba samovarovalnega kompleta in čelade je obvezna.

Skozi žleb se povzpnemo do terase, polne grušča. Široke police Divje koze kmalu postanejo precej ožje oz. zelo ozke, mestoma celo izginejo, a mi strme stene s pomočjo odličnih varoval uživaško prečimo. Pod nami zazija globoka praznina. O polici ni ne duha ne sluha, a kmalu se spet pojavi. Nadaljujemo s prečenjem več grap, ko smo v največji med njimi, se po njej vzpnemo na škrbino med Divjo kozo in Malo špico. Pod nami zazija globok prepad na severno stran proti Žabniški krnici. Sledi malce lažji teren, ki pa mu sledi tehnično najzahtevnejši del na celotni poti. Sestopiti moramo v škrbino pod Malo špico. Preplezati moramo nekaj žlebov in povsem navpičen kamin, ki je zavarovan. S škrbine se povzpnemo po strmih, gladkih ploščah do travnatega terena pod Gamsjo špico. Sledijo police, po katerih nadaljujemo proti Viši. Najbolj izpostavljen del police Gamsje matere preči rumenkasto črne stene in se priključi običajni poti, ki pelje na Viš. Do vrha nas čaka približno 45 minut vzpona, po krušljivem, skrotastem skalnem svetu. Ko dosežemo vzhodni greben, se pot vzpenja tik ob robu grebena. Po polici obhodimo vzhodni vrh Viša. Pred nami so še povsem gladke plošče balvanov, ki jih prehodimo, da dosežemo zahodni vrh, kjer je tudi kip matere božje. Z vrha sestopimo po običajni poti, ki vodi na Viš, če nam je pa ostalo še kaj moči, lahko nadaljujemo še naprej do Škrbine zadnje špranje, odkoder imamo do koče Corsi še 45 minut sestopa. Še ena možnost, malce daljša, je, da po Aniti Goitan nadaljujemo do Škrbine prednje špranje, ki je tehnično nezahtevna, a s trajnim opominom na norijo v obdobju prve svetovne vojne, saj so ostaline vojnega nesmisla na vsakem koraku ob prečenju Koštrunovih špic.

Ko sestopimo do koče Corsi, nas do jeklenega konjička čaka še približno uro in pol sestopa. Ja, tura je dolga, a neizmerno lepa.

Nadmorska višina: 2666 m

Višinska razlika: 1600 m

Trajanje: 10 ur

Zahtevnost: 5 zvezdic