V bolečino nacepljen strah

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / torek, 20. september 2011 / 06:00

Psihične težave, socialne stiske se lahko odrazijo kot nespecifična bolečina v križu. Človeka boli, bolečina ne preneha, z receptom pa se nič ne reši ...

Hrbtenica je lahko boleča v vseh delih, v vratnem, prsnem, ledvenem delu, tudi križnica lahko boli. »Daleč najpogostejša nespecifična bolečina pa je bolečina v križu, saj po nekaterih podatkih prizadene kar osemdeset odstotkov odrasle populacije. To je bolečina, ki nima nekega pravega organskega vzroka in ki zelo pogosto, pri tridesetih odstotkih bolnikov preraste v kronično bolečino, če to dopustimo,« je povedala asist. mag. Mateja Lopuh, spec. anesteziologinja v Splošni bolnišnici Jesenice, in poudarila, da je bolečina v križu pogosto povezana s prekomernim nepravilnim naporom: »Veliko bolnikov, ki imajo bolečine v križu, povedo, da so celo življenje trdo delali v nepravilnih položajih. Včasih ni bilo toliko vedenja o tem, kako pravilno dvigovati težka bremena, nihče ni dvigoval iz počepa, temveč so dvigovali s stegnjenimi nogami. Včasih tudi vadbe niso pretirano slonele na tem, kako čuvati hrbtenico. Veliko težav imajo športniki, veslači na primer, ki so dolgo časa napačno trenirali in niso ščitili svoje hrbtenice.«

Bolniki dobijo občutek, da jim nihče ne verjame

Samo zdravila ne pomagajo ali pa sploh ne pomagajo. Odrasel človek, ki ima že dlje časa akutno nespecifično bolečino, naj ne bi opustil vsakdanjih aktivnosti. To je osnovna terapija, kot poudari zdravnica: »Da se torej bolnik ne uleže v posteljo za dva dni, ampak da ohrani minimum osnovnih aktivnosti. Da denimo ženska še vedno skuha kosilo, opravi gospodinjska dela, da hodi, se giba do bolečine. Ni se izkazalo, da bi v tem akutnem stanju bistveno pripomogle ciljane vaje k izboljšanju stanja ali fizioterapija v prvih treh do šestih tednih po zagonu bolečine. Najbolj pomembno je, da človek giba.«

Takšne vrste bolečine naj zdravniki danes niti ne bi več obravnavali izolirano. »V terapijo vključimo vse segmente, pri obravnavi govorimo o bio–psihosocialnem modelu. Če vidimo, da bolnik ne reagira na običajno predpisano terapijo, ki bi po naših izkušnjah morala pomagati, potem iščemo vzroke drugod. Pogosto se izkaže, da je bolečina v križu odraz določenih psihičnih težav, težav na delovnem mestu, ki jih bolnik na ta način rešuje z bolniškim staležem, lahko so prisotne še težje socialne simptomatike. Vemo, da križ kot tak ne more biti osnovni problem, ampak da je v to bolečino nacepljen hud strah, osamljenost, skratka nek drug dejavnik, ki človeku prepreči, da bi se rehabilitiral tako, kot je treba. Nespecifični bolečini ne moremo najti pravega vzroka, saj to niso bolniki, ki imajo na primer tumor v hrbtenici ali zdrsnjen disk, ki ga je treba operirati. Največji problem pa je, da pogosto bolniki, ko že obiščejo številne zdravnike, dobijo občutek, da jim nihče več ne verjame. Trudijo se povedati, pokazati ne morejo nič, ker so vsi izvidi normalni in izgubijo zaupanje, da jim bo sploh kdo pomagal. To še dodatno potencira njihovo že tako slabo stanje,« je izpostavila problem zdravnica.

»Ne vprašam več, kaj vas boli, ampak …«

Pa vendarle, so tudi primeri, ko je bolečina lahko namišljena - takim bi po domače rekli »bleferji« - še vprašamo Matejo Lopuh. »Kaj pod to smatrate? Pravih 'bleferjev' po mojem mnenju ni. Veste, če ima nekdo res hude težave v službi ali doma in ne najde izhoda, ga »na srečo« malo začne boleti križ in vse to zlije v svojo bolečino. On v resnici ni blefer, v resnici ima težavo. Samo da težave s tem, da napišem samo recept, ne more rešiti. Ljudje so v različnih stiskah in vsi nimajo razvitih mehanizmov, s katerimi bi se lahko uspešno spopadali z njimi. Ker pa je tudi medicina zašla v ozke specialnosti, denimo samo ozko zdravljenje bolečine v križu brez celotne slike bolnika, se bolnik težko reši iz začaranega kroga.«

Najbolj prizadeta je aktivna populacija med štiridesetim in petdesetim letom, je še dejala sogovornica: »Pogosto ljudje prav v teh letih izgubijo službo brez posebnega upanja, da bodo dobili novo, s tem se poveča socialna ogroženost. Ko se je začelo govoriti o zakonu o podaljšanju delovne dobe, je bil velik naval bolnikov, ki so pred upokojitvijo in so se tega zelo ustrašili. Vsaka taka stvar običajno psihične stiske ljudi zelo poslabša in to se odraža na telesnem nivoju. Danes govorimo o pojmu trpljenje; kot zdravnica bolnika ne vprašam več, kaj vas boli, ampak kolikšno trpljenje vam ta bolečina povzroči.«