Boris in Štefan

Čas res hitro teče: dobro leto je že, kar smo 9. 9. 2010 (»devetega devetega«) na Glasovi preji na Gimnaziji Kranj gostili pisatelja Borisa Pahorja, poslušali smo ga pozorno in z užitkom. Minuli petek, dan pred »enajstim devetim«, pa sta se na Brdu pri Kranju srečala naš pisatelj in njegov francoski vrstnik Stéphane Hessel, diplomat in publicist, avtor svetovne uspešnice Dvignite se!, uporniškega manifesta za 21. stoletje (v slovenščini izšel pri založbi Sanje). Kaj ju druži, kaj imata skupnega tržaški Boris in pariški Štefan? Veliko. Najprej to, da sta oba živi priči prelomnih dogajanj v 20. stoletju, Pahor jih je avgusta dopolnil 98, Hessel jih bo oktobra 94. Oba sta se dejavno uprla fašizmu in nacizmu, ugotovila sta, da sta bila nekaj časa celo v istem taborišču Mittelbau-Dora. »Presrečen sem, da sem našel tovariša, ki je bil v istem taborišču kot jaz in ima deloma isto usodo, kot je bila moja, s to razliko, da je bil on tako pogumen, da je skočil z vlaka in ni prišel v Bergen-Belsen,« je veselo priznal Pahor. Nakar je izpostavil še njuno miselno dvoedinost: »Kot drugo pa se, ne da bi se poznala, strinjava v tem, kaj naj bi bila Evropa po 20. stoletju. Po tem, kar je izkusila, posebej nesvobodo pod fašizmom, nacizmom in deloma pod komunistično diktaturo, bi se morala vesti povsem drugače, kot se vede. Zdaj sem mu tudi rekel, naj mi oprosti, a jaz sem to že leta 1967 poudaril v knjigi Nekropola. Mislim, da sva se tukaj našla tako v letih in mišljenju kot tudi v tem, kar pričakujeva od Evrope.«

Naša dva moža torej nista le nekakšna veterana (»živa fosila«), ampak s posredovanjem svojih (pre)izkušenj tudi nekaj sporočata, nekaj, kar šteje zdaj. »Uporniško gibanje je vzniknilo iz jeze. Mi, veterani odpora in oboroženih sil Svobodne Francije, mlade rodove pozivamo, naj živijo in posredujejo dediščino odporniškega gibanja in njegovih idealov naprej. Kličemo jim: prevzemite štafeto, razjezite se! Odgovorni v politiki, gospodarstvu, intelektualci in celotna družba se ne smejo predati niti se pustiti prepričati sedanji mednarodni diktaturi finančnih trgov, ki ogroža mir in demokracijo.« Tako Hessel, ki še zdaleč ni le obujevalec spominov tipa »Še pomnite, tovariši?«, ampak hudo aktualni kritik slabih strani globalnega kapitalizma. »Produktivistično razmišljanje, ki se je razvilo na Zahodu, je pahnilo svet v krizo, iz katere se je treba izviti z radikalnim odmikom od strategije kopičenja 'vedno več', tako na finančnem področju kot tudi v znanosti in tehniki. Skrajni čas je, da prevladajo skrb za etiko, pravičnost in trajnostno ravnovesje. Kajti zdaj nam grozijo mnogo hujše stvari. Lahko se zgodi, da se bo zaradi njih končala človeška pustolovščina na planetu, ki bi utegnil postati neprimeren za življenje …«

Njuno sporočilo je res »dvoedino«, razlika je predvsem v načinu sporočanja. Hessel je napisal zelo aktualni manifest, Pahor pa je svoje sporočilo »skril« v svojo prozo, zlasti v roman Nekropola. Ponosni smo lahko, da se je srečanje teh dveh pričevalcev-opominjevalcev zgodilo na Gorenjskem. O tem so poročali mediji. Mi pa lahko to medijsko sporočilo v sebi nadgradimo. Najprej tako, da preberemo obe deli, Pahorjevo Nekropolo in Hesslov manifest. Predvsem pa tako, da se tudi dejavno ravnamo po njunih zgledih, da se, kadar je treba, razjezimo in v tej jezi tudi kaj storimo. Hessel: »Vsem in vsakomur posebej med vami želim, da bi imeli vzrok za jezo. To je nekaj dragocenega. Kadar človeka nekaj razjezi, tako kot je mene razjezil nacizem, postane bojevit in močan ter ukrepa.«