Ni le grmelo, tudi treskalo je (3)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 17. september 2011 / 06:00

»Da ne boste mislili, da sva bili problematični, še zdaleč ne! Včasih je zadoščalo že to, da sva očijeve punce motile s tem, da sva sedeli v dnevni, za računalnikom, ali da sva iz hladilnika pojedli tisto, kar so si one namenile sebi. Nekatere so bile prav zabavne, vse po vrsti so bile umetniško nadarjene, očitno so bile take ženske očkova slaba točka. No, potem je vseeno pripeljal eno, ki je bila bolj 'normalna', na začetku nama je bilo všeč že to, da ni kadila in otresala pepela povsod, le v pepelnik ne. Sicer ni znala kuhati, a to ni bilo hudega, saj sva znali midve. Čez nekaj časa smo se kar dobro razumele, potem pa, ko se je dokončno preselila, sva bili veseli, saj je s seboj pripeljala veliko knjig.«

Manja in Nuša sta imeli srečo, da sta bila tako očka kot babica mehki duši, ki pa sta dekleti znali naučiti razmišljati s svojo glavo. »Kadar je očka mamico pregovoril, da naju je čez konec tedna vzela k sebi, sva točno vedeli, kaj naju tam lahko čaka in sva bili pripravljeni na vse. V najstniških letih sva znali že kuhati, s seboj sva prinesli paradižnik, babica je spekla jabolčni zavitek, tako da nisva nikoli (več) umirali od lakote,« se v en glas zasmejita.

»Dosegli sva tudi, da nama je izročala otroški dodatek, kar sami pa sva se z njo tudi pogodili za žepnino. A je šel denar strašno težko od nje, javkala je in tožila, da nima in da ne more, v bistvu pa ji je zaradi naju toliko manj ostalo za cigarete, kužke in prijatelje,« doda še Nuša.

Potem pa je, kot strela z jasnega, ugotovila, da jo njuna bližina moti, ker postaja preveč očitno, da se stara.

»Kaj bodo pa rekle tvoje prijateljice, če se boš naju tudi uradno znebila?!« ji je očitala Manja.

A njuna mati je ostala neizprosna. Ko je, povsem slučajno, Manja po nekem koncertu zamudila vlak, je najela taksi in se odpeljala k njej, da bi tam prenočila. Čeprav je bila doma, ji ni želela odpreti.

»Veste, to žongliranje, enkrat bi, drugič pa ne bi, ima svoje meje. Stala sem pred vrati, razbijala po njih, potem pa sem ji zagrozila, da bom šla na socialno in se tudi uradno prepisala na očetov naslov.«

Nekaj časa, medtem ko sem klicala očeta, sem še stala na pločniku, videla sem, da oprezuje za menoj izza zavese, matr, kakšno mamo imam, a mi ni odprla. Ni! Ne sprašujte me, kako sem bila besna, toda nič ni pomagalo. Naslednji dan sem poklicala najino socialno delavko, ki je bila, to sem že enkrat povedala, ena boljših maminih prijateljic. Povem ji, zakaj sem se odločila, da mi je prekipelo, začela me je miriti, da ni vse tako črno, kot se vidi, da ima mama težke dneve, ker je vse narobe v njeni službi, toda nisem je poslušala. Potem je poskušala še na to vižo, češ kaj bodo pa ljudje rekli, saj je mama znana oseba, toda dekleti sta ostali neomajni.

»Nič več kulise, nič več celofana, dovolj imava sprenevedanja,« sta vztrajali. In mamina prijateljica je v eni roki držala telefon, preko katerega je poslušala navodila, ki jih je potem posredovala deklicama.

»Končno je poskusila s tisto znano filmsko floskulo 'vajina mama vaju ima zelo rada', a sem planila v gromek smeh, tako da je hitro odnehala, ker je vedela, da je edina oseba, ki jo moja mama ljubi, ona sama,« je povedala Manja.

Barantanje s čustvi se dotakne celo odraslega, kaj šele dveh najstnic. Nuša se je v tistem času za vsako malenkost jokala, Manja pa se je, za povrh, še nesrečno zaljubila in ko jo je fant pustil na cedilu, je bila povsem na tleh. Poslabšala se je tudi babičina bolezen, za katero je ta bolehala vrsto let, a jo je le veliko prizadevanje za srečo vnukinj ohranjalo pri močeh. Ko pa je zdravnik zahteval, da je že skrajni čas, da gre na operacijo, je bilo res hudo, saj jima je bila ves čas, kar sta se rodili, najboljša mama, tolažnica in varuhinja hkrati.

»V tem hudem času smo doživeli vsaj en sončni žarek, saj se je očku in naši zadnji mačehi rodila hčerka. Očka je bil zaradi tega povsem zmešan, ni vedel, kje se ga glava drži, bil je tudi zraven pri rojevanju, o tem, kakšne cirkuse je počel, ne bova govorili, hi, hi, hi. Obe z Nušo sva se na dojenčico zelo navezali in sva jo negovali, če sva le utegnili. Tudi mačeha se je do naju s sestro malo bolj ogrela, tako da sva lažje dihali. Malo naju je šokiralo, ko sva dobili klic najine druge babice, vabila naju je na praznovanje petdesetega rojstnega dne. Sprva nisva želeli iti, potem pa je očka dejal, da morava pokazati, da sva drugačni. Pa sva šli. Nuša je narisala sliko morja, slavljenka je je bila zelo vesela. Bili sva presenečeni, ker naju je predstavila tudi svojim gostom, a sva kmalu odšli, ker so za mizo sedeli sami ljubitelji živali in ni trajalo dolgo, ko so kužki skakali po mizi in jedli kar s krožnikov,« se ob spominu na tisti dogodek obe nagajivo zahihitata.

Na koncu našega druženja še enkrat obljubita, da bosta nekoč ustanovili društvo, ki bo otroke staršev v ločitvenih postopkih varovalo pred norostmi odraslih. Prepričani sta, da jima dela ne bo zlepa zmanjkalo.

(Konec)