Zapisani usodi

Vem, kaj ste zagrešili lansko poletje: filmska serija Brez povratka, katere peti del se trenutno vrti v kinu, nam vsakič znova dokazuje, da Smrti ne moremo ubežati.

Leta 1997 je v kina prišel film Krik, krvava grozljivka oz. slasher, kjer skrivnostni serijski morilec na okrutne načine desetka mladino. Krik je ta žanr obudil od mrtvih – navdahnjena režija mojstra grozljivk Wesa Cravena, briljantni scenarij in takrat mlada ter vroča igralska ekipa so razlogi, ki so gledalce vseh generacij od strahu spravljali na rob stola, hkrati pa jih s svojo sarkastično samoparodičnostjo spravljali v smeh. Krik je kmalu dobil nadaljevanja ter porodil številne filmske klone (Vem, kaj ste zagrešili lansko poletje, Urbana legenda ...), kjer so najstniki – za svoje grehe – umirali na absurdno grozljive načine. Brez milosti.

V tistem času se je tovrstnemu žanru pridružil tudi film Brez povratka, ki je šel konceptualno še korak dlje: okrutni serijski morilci niso bili več ljudje, temveč kar sama Usoda oz. Smrt, ki se vedno ritualno vrne po vsakogar, ki misli, da ji je ubežal. Vsak izmed filmov serije Brez povratka se namreč začne z vizijo glavnega junaka ali junakinje o bližajoči se katastrofi, v kateri bodo vsi udeleženci izgubili življenja. Junak še pravočasno reši sebe ter peščico ljudi, ki so upoštevali njegov nasvet, toda to še ne pomeni, da so ubežali poljubu Smrti – ravno nasprotno, s tem, ko so prelisičili Smrt, so se zapisali bridkemu koncu. Poskus prevare naredi Smrt še bolj maščevalno, kreativno, okrutno: za maščevanje si vzame čas, žrtve pusti trepetati do zadnjega trenutka, vsakdanje življenjske prizore pa lucidno skoreografira v spektakularne, bizarne, absurdne, groteskne načine umiranja na obroke. Smrt je ultimativni serijski morilec brez rešpekta do žrtev.

Filmska serija Brez povratka, tako kot vsak dober slasher, pač ve, da nedolžnih ljudi ni ter da si ravno tisti, ki si pretenciozno domišljajo, da bodo živeli večno, zaslužijo svoj trenutek resnice.

Ocena: 3/5