V miže na "ugrabitelja"

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / nedelja, 11. september 2011 / 06:00

Tisto cviljenje, ki se ga običajno sliši tam z neba nekje, kjer vozijo različno strašni vlakci smrti, se mi je vedno zdelo "kr` neki". Kadar me je strah, sem običajno v miže in tiho.

Kot da bi poskušali pobegniti pred neusmiljenim zasledovalcem … prebiram v prospektu za letošnjo novo pridobitev zabaviščnega parka Gardaland, vlak smrti, imenovan Raptor, kar bi v španščini pomenilo ugrabitelj, ali nekaj takega. Zakaj špansko ime? Dvomim, da zaradi španskih obiskovalcev, saj smo v parku poleg Italijanov, kakšnega Francoza ali Švicarja, glavna klientela Slovenci vseh barv, oblik in dimenzij. Hmmm … mogoče sem pa pravi nevednež in je Raptor ime kakšne strašljive stvari iz kakšnega znanstvenofantastičnega akcijskega filma. Skratka, omenjeni vlak smrti na vseh koncih parka oglašujejo kot novost letošnjega leta. Glede na to, da sem bil zadnjič v parku leta 1993, kar je ravno za eno polnoletnost, ostali pa prav tako, ali pa kakšno leto manj, niti nismo trzali na ne vem kakšne novosti.

Glavno je, da preizkusimo kakšno od teh mnogih »strašnic«, smo razmišljali, ko smo se ob šesti popoldne podali v park. Termin našega obiska je bila nedvomno poteza dneva, saj na vseh teh »adrenalinah« ni bilo skoraj nobene gneče, na najbolj zanimivih je bilo mogoče treba počakati kakih pet minut, hkrati pa smo se v zatonu dneva ognili tudi dnevni vročini. Park je odprt do 23. ure, tako da se z nekaj več zanimanja in želje lahko zapelješ oziroma sprehodiš na tako rekoč vseh »igralih«, ki so na voljo. Letom in željam primerno smo si privoščili nekaj »ta močnih« pa tudi kakšno hišo strahov, ki je bila roko na srce »kr' neki«. Dva fantina sta z noži in motorkami grozila po temnih hodnikih, polnih lobanj in okostnjakov. Skratka, strah ni bilo nikogar. Takih z motorko več srečaš po gozdovih na Jezerskem, kot pa tam. Na svoj račun zagotovo še tak pogumnež pride na vlakih smrti ali pri prostem padu. Na najnovejšem »raptorju« se posedeš v vrsto sedežev, v katere te avtomatsko priklene varnostni oklep, od takrat naprej, ko kompozicija počasi potegne naprej, pa je vse le še en sam knedel v grlu, srce pa enkrat v glavi, drugič v hlačah. Da vidimo, sem si rekel in že v drugem ovinku zamižal.