Glasovci na trgatvi

Tokrat so se Glasovi izletniki odpravili v spodnjo Vipavsko dolino na trgatev. Nekateri so se trgatve udeležili prvič in uživali, drugi so na trgatvah že bili. Zelo privlačna je bila tudi domača figa.

Trgatev je lahko posebno doživetje, sploh za tiste, ki se je udeležijo prvič. Veliko je namreč Gorenjcev, ki redno vsako leto hodijo na trgatev, ker imajo v teh ali onih slovenskih krajih sorodnike, prijatelje z vinogradi ali pa se pač udeležijo organizirane trgatve.

Avtobus z udeleženci izleta Gorenjskega glasa je tokrat na sončno sredo odpeljal iz Gorenjske v spodnjo Vipavsko dolino in se najprej ustavil v kraju Branik. Pričakal nas je lastnik vinograda Mitja Ipavec, sledila je dobra malica, potem pa so se izletniki, oboroženi s škarjami, odpravili med brajde, kjer so kar dobre tri, štiri ure trgali grozdje. Belo. Šlo jim je dobro. Razmere za trgatev so bile po besedah tistih, ki trgatev poznajo, idealne. Vročina je bila znosna, ni bilo veliko os in čebel, kar je bil dodaten plus. Vmes so si 'gorenjski delavci' privoščili kavo, domačina Iztok in Bruno pa sta skrbela, da nihče ni bil žejen. Mene je bolj kot trta fascinirala domača figa. Odkrila sem jo zato, ker mi je Iztok namignil, da je nekje za pesjakom, desno od trt … Če bi se dalo, bi kar zlezla nanjo, obsedela nekje na sredi in uživala ob trganju in okušanju njenih plodov. Tako pa sem pač trgala zrele sadeže, ki sem jih dosegla s tal, in jih sproti basala v usta. Okusno, sladko, domače. Bolj ko je bil sadež temno vijoličast, boljši je bil.

Ipavčevi imajo poleg vinogradov in turistične kmetije tudi pravo kmetijo s precej pujski in goved, njihovo vino pa lahko kupite tudi v Kranju v vinski kleti Vitus. Od septembra dalje pa boste v kleti dobili tudi kako domačo salamo.

Po končani trgatvi smo se odpravili na kosilona Ipavčevo domačijo v Vitovlje, kjer so nas še enkrat prijazno sprejeli. Po juhi je sledil krožnik z mesom, krompirjem in špinačo, ki naj bi bila iz domačih kopriv, okusna pa tako, da so se vsi, ki jim je špinača všeč, le oblizovali. S harmoniko nas je zabaval Franko Oberdank, in kogar ni vleklo na plesišče, se je po kosilu odpravil peš do bližnje romarske cerkvice sv. Marije. Ko smo bili spet vsi zbrani, smo se posladkali še z domačo potico, prijetno utrujeni, prav nič žejni, še manj lačni pa smo se v poznih popoldanskih urah odpravili nazaj na Gorenjsko.