Prvošolci pred šestdesetimi leti

Prvega septembra je minilo natanko šestdeset let, odkar so prvič sedli v šolske klopi. Takratni 1. c razred je štel 45 učenk in učencev, "tovarišica" je bila stroga Julijana Vilfan.

Škofja Loka - Takratni prvošolci iz Škofje Loke se v spomin na svoja prva šolska leta dobivajo že nekaj let. Kot pravi Mirjana Šifrar, ki skupaj z Judito Bednarik in Darko Demšar organizira vsakoletno srečanje, jih je k spominskim srečanjem nagovorila prav njihova razredničarka Vilfanova. Zanjo nekdanji učenci pravijo, da je bila stroga, da so jo spoštovali in se je bali, vendar so jo imeli radi. Učila jih je od prvega do četrtega razreda.

»Disciplina je bila neizprosna. V razredu je vladala popolna tišina, včasih smo sedeli z rokami na hrbtu,« se spominjajo nekdanji učenci. Morali so biti pridni in ubogljivi, kadar niso bili, so morali za kazen v kot. Ana Marija Krivograd pravi, da je velikokrat stala v kotu. Hkrati pa pove, da ji je učiteljica pogosto skrivaj prinesla malico, saj je vedela, da živi v družini s enajstimi otroki. Malice v šoli ni bilo, le včasih so dobili topel mlečni napitek (iz mleka v prahu) in rumen sir iz zavezniških paketov UNRA.

Danes je še 31 učencev iz takratne generacije, letošnjega srečanja pa se jih je udeležilo 18. Ker je šlo za okroglo obletnico, so si naredili nekoliko drugačno. S šopkom rož so najprej obiskali grob svoje učiteljice Vilfanove v Žabnici, si popoldne na Škofjeloškem gradu ogledali razstavo Ivana Groharja in se nato družili v gostilni Starman. Vmes so sedli tudi v klopi svojega nekdanjega razreda v današnji Osnovni šoli Škofja Loka – Mesto.

»Radiatorji so še isti, prav tako abeceda na steni, vse drugo pa je novo,« so ugotavljali prvošolci iz leta 1951. V njihovih časih so bile klopi lesene, na njih so bile vdolbine, kamor so postavili lesene peresnice, na mizi so bili črnilniki, kamor so pomakali peresa, s katerimi so pisali v zvezke. Imeli so tudi zvezke za lepopis, kjer je bila med črtami še ena vmesna, do katere so morale segati male črke. Poleg znanja se je namreč ocenjeval tudi lepopis. Spomnijo se tudi, da so poštevanko reševali kot tombolo. Veliko je še spominov, ki jih je vredno obnoviti, in prvošolci iz leta 1951 si jih z veseljem vsako leto izmenjajo. Marija Šuštaršič pa ima na mogočno šolsko poslopje spomine vse od vrtca do upokojitve. Tu je hodila v vrtec, v osnovno šolo, v gimnazijo, po šolanju in večletnem delu v zdravstvenem domu pa se je v šolo za 18 let vrnila kot šolska zobozdravnica. »Verjetno sem prebivalka te šole z najdaljšim stažem,« pravi Marija.