Prvoseptembrski začetek

Konec počitnic se začne s prvim septembrom. Datum, ki je staršem pomembnejši kot otrokom. Dan, ko so vsi s šolo obvezani in šoloobvezni na startni črti novega šolskega leta.

Na start so prišli ob uri, ko so bili povabljeni. Tisti najbolj zagnani so prišli nekaj minut prej. Vpisali so se na vpisne liste in se postavili v vrsto. Videti so bili nemirni. Za otroka, ki gre prvič v šolo, težko napišem, da je živčen, ker nisem prepričan, da ve, kaj so živci. Vedo pa, kaj pomeni nositi rumeno rutko. Od starejših so zvedeli, da je ta presneta rutka znak tistih »fazanov«, ki bodo žrtve posmeha učencev višjih razredov. Nemir, nestrpnost in želja po začetku. Njihovi obrazi so bili nenadoma drugačni, kot pa smo jih bili vajeni dobra zadnja dva meseca brezskrbnih uživaških počitnic. Nekateri, tisti najbolj vročeglavi, so hoteli začeti že pred startom. Končno so se hoteli pognati v novo šolsko leto, da se končno dirka začne …

In dirka se je začela. Junaki, junakinje in junački so se pognali na prvoseptembrsko kolesarsko dirko, ki se je zgodila popoldne, nekaj ur potem, ko so opravili s prvim šolskim dnevom. Starši smo jim pripravili ulično tekmo, da bi laže sprostili ventilčke, spustili počitniški zrak in se v cilju nadihali novega, svežega, ki ga bodo potrebovali skozi celo prihajajoče šolsko leto. Ko slišim, da gre za otroško tekmo, se zdrznem in začnem odkimavati, ker se mi smilijo, da se morajo tako mladi in nedolžni dokazovati za preživetje. Pa vendar: kot kaže, ne gre drugače. Prej ko se bo mladec navadil obveznosti, ki ga čakajo vsak dan posebej, prej bo izkušena oseba, ki ji ne bo težko premagovati življenjskih ovir. Starši smo stali ob strani in jih opazovali. Navijali smo, da srečno petkrat obkrožijo naselje, da nam pokažejo, da zmorejo, da se spoznajo med sabo in da se seznanijo, kako se po naselju sploh vozi s kolesom. Vedeti morajo, da niso sami na cesti, in poznati morajo vse nevarnosti, ki jih ogrožajo na poti v šolo in nazaj. Prvoseptembrska otroška dirka pod pokroviteljstvom nas, staršev in prijateljev, je minila z nekaj odrgninami, vendar v veselju in z radostjo na licih. Prvi šolski dan je bil končan, trema je izginila med napori kolesarske dirke, strasti so se pomirile, ko smo zobali pečeno koruzo. Razšli smo se v pričakovanju drugega šolskega dne, ki je bil za nas in naše otroke nekako lažji, nekako neobremenjen in lahkotnejši. Otroci so se hvalili z dirko in premlevali vse njene težave, ovinke, hitrosti in klance, starši pa smo bili zadovoljni, da smo jim pomagali »prebiti« prvi šolski dan, da smo jih pospremili v nadaljnje življenjsko obdobje bolj sproščene in vesele.

Potem smo starši seveda dogodek predstavili na socialnem omrežju, kjer se zbiramo »fejst bukovi«, in doživeli plavi aplavz v stilu, da smo se to dobro spomnili, da to vsekakor pomaga razbiti začetno tremo, da je to za otroke prava stvar na prvi šolski dan in da smo face, ker se nam ljubi »dajati« se s tem. Zakaj se nam ne bi ljubilo za naše otroke? Ne vem, zakaj se nam mora ljubiti zgolj za naše šefe in šefinje? Poskrbimo raje najprej za svoje in zase, in ko nam bo to uspelo, bodo okoli nas z nami vred vsi zadovoljni. Se ne sliši preprosto? Življenje je včasih preprostejše, kot si sploh lahko predstavljamo, le prepoznati moramo trenutek. Mi iz naše ulice smo ustanovili Ulično gibanje, s katerim bomo vsem pomagali, da se bodo lepše počutili tam, kamor hodijo »samo spat« med službami …