Obdelava in prevoz kamnov (3)

Besedilo: Mara Črnilec
Kategorija: Nasveti / torek, 6. september 2011 / 06:00

Potem je izmenjaje tolkel po klinih z macolo, dokler ni kamen počil, dokler se ni odtrgal od skale. Ko se je to zgodilo, je bilo res slišati rahel pok. Včasih se je zgodilo, da je kamen počil poševno navzgor in ne naravnost, takrat je teden ali več delal zastonj. Kamen je šel med skale. Skale, ki so nastale pri odstranjevanju jalovine in neuspelih kamnih, so ljudje kupovali, da so jih dajali med beton pri gradnji hiš.

Ko je bil kamen odtrgan, ga je z lesenimi drogovi in z železno »štango« postavil pokonci in ga s pomočjo nekoga od domačih zvalil pod streho, kjer ga je dokončal. Kamen je namestil na tri zares velike prodnike, ki jim je rekel »oblaki«. Streho je napravil sam iz kolov, petnajst do dvajset centimetrov debelih, po dva je prekrižal na štirih koncih, jih pokril z enakimi koli in prekril z deskami. Ta odprta streha ga je varovala pred žgočim soncem, dežjem in snegom. Bila je tako visoka, da je v času dežja z dvignjeno roko podrsal po deski in kapljajočo vodo speljal proti koncu strehe. Voda je vedno našla pot po mokri deski.

Na kamen, ki je ležal na oblakih, je z lesenim »cirkelnom«, najbolj preprostim šestilom, kar sem jih videla, na sredi zarisal krog. Cirkel je poiskal v gozdu, saj je bila to veja, raščena v obliki črke V, vendar je morala imeti pravo mero. Potem ga je začel obdelovati z lažjim kladivom, prav tako koničastim na obeh straneh. Ko je bila konica na eni strani topa, je kladivo obrnil. S takim kladivom je izsekal tudi okroglino na sredini, do polovice kamna. Zelo natančno je obdelal tisti del kamna, ki je mlel. Ta del je imenoval lice. Kamen je polepšal s kladivom, ki mu je rekel »štokhamer« in je imel enakomerno nazobčano ravno površino, potem ga je obrnil in isto napravil še na drugi strani.

Gotov kamen je - spet s pomočjo žene ali otrok - zvalil pod streho pred kamnolomom, kjer so kamni čakali na odvoz na železniško postajo v Kranj. Tja so jih Poličarjevi, včasih tudi prevozniki Jurjevi iz Kranja, vozili s konji in vozom z legami. Kamne so na lesene lege pritrdili z verigami. Kasneje pa so zaradi stiske z ljudmi na kmetiji dali samo voz in konje, kamne pa je odpeljal na postajo eden od sinov, Franci ali Andrej, še preden sta šla zjutraj v šolo.

Mlinarji so največkrat naročali oba kamna, zgornjega, ki se je v mlinu vrtel in so mu rekli »laufar« - tekač, debelina tega je bila osem col, in spodnjega težaka, ki se ni vrtel in je bil debel deset do šestnajst col.