Izdelovanje mlinskih kamnov (2)

Besedilo: Mara Črnilec
Kategorija: Nasveti / četrtek, 1. september 2011 / 06:00

Puharji, ki so našli konglomeratno skalo na Polici, so z lastnikom zemlje, kmetom, po domače Poličarjem, sklenili dogovor, da bodo skalo plačali z delom na kmetiji ob košnji in žetvi. Pesek ali »šoder«, ki je nastajal pri sekanju kamnov, pa bodo prodajali Poličarju. Pesek so takrat uporabljali za makadamske ceste in z njim zasipali luknje. Povpraševanje po »šodru« je bilo večkrat tako veliko, da sta v kamnolom prišla delavca (Hajman, Miklc) iz Cegelnice, da sta s kladivi tolkla in drobila manjše skale v pesek.

Puharji so hodili v »prug«, tako so rekli kamnolomu, peš iz Kranja. Opoldne so peš krenili na kosilo v Kranj in se po kosilu spet vrnili na delo. Kasneje so kupili kolesa in prihranili veliko časa. Delali so v vseh letnih časih in se v vseh letnih časih vozili s kolesi. Še leta 1920 so na Polici kar štirje Puharji izdelovali mlinske kamne: oče Janez, ki je imel glavno besedo, ter sinovi Žana, Vinko in Francelj.

Za klesanje, ali kot so Puharji rekli sekanje, mlinskih kamnov so kamnoseki potrebovali železna kladiva, ki so imela na obeh straneh ostre špice, potem »platelce«, železne ploščice, ki so bile na eni strani tanjše, in železne kline. Nepogrešljiva je bila železna »štanga«, to je drog in leseni drogovi za dvigovanje in premeščanje kamnov (pajserji«). Vsa merila, ki so jih potrebovali, so naredili sami iz lesa. Vse mere so bile v colah (2,5 cm), pomembni sta bili tudi težka in lažja macola. S kladivi »štokhamerji« pa so kamen dokončno oblikovali. Od leta 1938 je v kamnolomu mlinskih kamnov na Polici delal le še Franc Puhar, moj oče, ki se je z družino preselil iz Kranja v svojo hišo na Polici. Velikokrat sem bila navzoča pri vseh fazah nastajanja mlinskega kamna.

Najprej je moral priti do žive trdne skale, za to je bilo treba odstraniti vso jalovino, tako je oče imenoval gornji sloj skalovja, ki je že delno razpadal, ter prst in vse, kar je raslo na njej. Stena skale je bila v mojih otroških letih zaradi izsekavanja kamnov visoka že 8 do 10 metrov, saj so vedno začeli sekati kamne zgoraj. Zaradi ovalov že odsekanih kamnov pa na vrh ni bilo problema priti.

Na skalo je oče z lesenim merilom napravil krog za kamen in ga označil z ogljem. Do druge svetovne vojne je delal kamne samo za mline, zato so imeli v premeru 36 col. Za črto, ki je označevala krog, je izsekal 15 do 20 centimetrov široko zaseko, globoko pa toliko, kolikor naj bi bil kamen debel, osem, deset ali več col.

Kamen je zasekaval stoje ali sede, enkrat z ene, enkrat z druge strani. Stolček si je napravil sam. Na okroglo debelce je pribil deščico in stol je bil narejen. Začel pa je vedno stoje.

Ko je bil kamen zasekan (nikoli nisem slišala druge besede), je oče na prednji strani pod kamnom napravil tri ali štiri ozke deset do petnajst centimetrov dolge zaseke. Vanje je vtaknil po dva platelca, s tanko stranjo obrnjena navznoter, med platelce je pa je namestil po dva klina.