Tek skozi čas

»Zgodla – ena sama godlja. Letnice, kraji, bitke, kupi imen … Dolgčas, ne? Pa kaj še.« Tako se začenja nagovor mladim bralcem na hrbtni strani knjige Tek skozi čas. In nadaljuje: »Če se zgodovine lotiš s slikovite plati, se ti obetajo nepozabne pustolovščine: policijska prepoznava človekovih prednikov, kraljevski boksarski dvoboj, novačenje v špartansko vojsko, potepanje po azteškem zabaviščnem parku, križarjenje z velikimi raziskovalci, snemanje vesterna, podiranje Berlinskega zidu … pa še kup stvari vmes. Dolgčas se v hipu razblini, če so pravi podatki zapakirani v svežo, slikovito, edinstveno knjigo. Tek skozi čas te s sočnimi besedili in fantastičnimi ilustracijami popelje skozi razgibano zgodovinsko pokrajino in tako ti v spominu ostane vse, kar resnično šteje. Zapodi se torej skozi čas in se prepričaj, da je zgodovina vendarle mati učenosti!« Podnaslov knjige je: Potovanje skozi zgodovino od kamene do digitalne dobe. Knjiga je namenjena mladim, zgodovino prikazuje v slikah. Zanimiva je primerjava slovenskega in izvirnega naslova, ki se glasi: Take me back. Knjigo je za londonsko založbo DK (Dorling Kindersley) napisala skupina šestih avtorjev, ilustriralo kar sedem oblikovalcev, tudi prevajalke v slovenščino so tri.

Vsebina je razvrščena v šest poglavij. 1. Kako se je začelo, od 4,5 milijona let do 601 pr. n. št.; 2. Krepko civilizirani, 500 do 399 pr. n. št.; 3. Srednji del, 400-1399; 4. Odkritja in reformacija, 1400-1699; 5. Spremembe, 1700-1899; Hitri napredek, 1900 do danes. Adut te knjige nikakor ni v takšni razvrstitvi snovi, temveč v načinu njenega podajanja. Eden od takšnih prijemov je umišljeni intervju, kakršen je, denimo, tale s srednjeveškim vitezom. »Novinar« v podnaslovu napove: »Ta teden vam predstavljamo viteza, ki je letos poleti na viteških turnirjih povzročil pravo senzacijo – kopje vihteči pesnik iz Liechtensteina, sir Ulrik.« Prvo vprašanje: »Kako bi opisali sami sebe, moj gospod?« Vitez: »Predvsem sem izkušen bojevnik. Znam jahati ter vihteti kopje in meč. Fantje moje sorte smo hrbtenica vojske. A ne živim le za vojskovanje. Sem surov vojščak, vendar pišem tudi pesmi, plešem in obožujem viteške turnirje. Ne bom se hvalil, toda zelo zaželen sem pri damah, če me razumete …« Novinar: »Da, pravite, da se na turnirjih borite za njihovo čast. Pred kratkim so vas videli potovati oblečenega v Venero, boginjo ljubezni …« Vitez: »Bo držalo, v ženski obleki se počutim udobneje.« Novinar: »Khm, pa pustimo to. Kako ste postali vitez?« Vitez: »Za to je potrebno marsikaj – denar, rojstvo v plemiški družini in seveda leta vaje. Najprej sem bil paž. Stregel sem hrano in opravljal manjše naloge. Pri sedemnajstih sem prisegel zvestobo kralju in se izkazal na bojišču …« Sledi pripis: »Ulrikova avtobiografska pesniška zbirka V službi plemenitih dam je na voljo v bolje založenih knjigarnah za dva novčiča.« Članek je seveda bogato ilustriran.

Pa skočimo še na sredo 19. stoletja. Tu najdemo posrečen prikaz tipičnega dneva v življenju dveh povsem različnih oseb: lastnika predilnice in predilniške delavke št. 1345, oboje z dne 5. avgusta 1850. Delavki je ime Nellie Dawson, stara je 19 let, v predilnici je začela delati z devetimi leti kot pometalka, pozneje je smela pospravljati strgane sukance, lani pa se je naučila presti. Verjetno ne bo več napredovala. Svoj delovnik opiše takole: »Ob 6.15 me ropot lesenih cokel po tlakovani cesti opomni, da bi morala že vstati. Hitro se pridružim množici delavcev na ulici. Pot do tovarne je dolga in če pridem tja minuto zatem, ko se ob sedmih oglasi sirena, mi zamudo odštejejo od mezde. Po stopnicah pridem v tretje nadstropje v sobo za tkanje in vodim mulo – veliko napravo, ki se pomika naprej in nazaj in zvija bombaž v sukanec. Na dan nasukamo 1200 vreten. Moja naloga je poskrbeti, da sukanec lepo teče. Ko so vretena polna, jih moram sneti. V sobi je vroče, zrak je poln prahu in vonja po olju. Za kosilo imam uro odmora, toda ob sedmih zvečer sem popolnoma zdelana. Potem moram še peš domov. Dan zatem pa vse znova. Ob sobotah delam le pol dneva, v nedeljo mi ni treba v tovarno. Če tovarne ne bi bilo, ne bi imeli doma kaj jesti.« Lastnik James Watson, ki ima v Angliji kar štiri predilnice, pa opis svojega delovnega dne začne precej drugače: »Služabnik me zbudi ob sedmih. Ko pozajtrkujem pečene ledvičke in umešana jajca, se napotim v pisarno v svoji največji predilnici v Deepdalu. V mojih tovarnah dela skoraj 2000 ljudi …« No, ali ne postaja razlika v današnjih vsakdanjikih pri mnogih spet neverjetno podobna tejle izpred poldrugega stoletja?