Marija, pomagaj!

Ne vem, če je minilo kakšno leto, ko ne bi moja mama na veliki šmaren ponovila, kar je vedela iz domačega izročila: da je ta dan tako velik praznik, da se še kače ne plazijo po tleh, ampak zlezejo na drevo. Čez čas se nisem več zadovoljil s tem ponavljanjem in sem hotel dognati, zakaj prav na drevo? Razlag je več. Ena pravi, da je veliki šmaren ravno v času, ko začne dozorevati najrazličnejše sadje, ki je bilo včasih za otroke (to vem tudi iz lastne in bogate izkušnje) predmet intenzivnega »rabutanja«; z govorjenjem, da se prav v tem času po drevju plazijo kače, naj bi starejši strašili otroke, da niso še oni silili na krhke veje. Po drugi verziji pa naj bi tudi kače silile v višino zato, da bi bile bližje Mariji, ki je bila na ta dan vzeta v nebo …

Naj bo tako ali drugače, nobena od teh razlag me ni zadovoljila in pravzaprav me še zdaj mika, da bi našel ali sam izumil še katero. Kakšno bolj duhovno, denimo. Denimo, da kača ni le žival s tem imenom, ampak metafora, prispodoba za zemeljsko zlo. Vsem kristjanom in tudi vsem tistim, ki smo »zaznamovani« s krščansko kulturo, je dobro znano, kakšno vlogo ima kača že na samem začetku stvarjenja, kako je z odnosom med njo in človekom in še zlasti med njo in ženo. Ko je zapeljala ženo, je Bog rekel kači: »Ker si to storila, bodi prekleta med vso živino in vsemi poljskimi živalmi. Po trebuhu se boš plazila in prah jedla vse dni življenja. Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto.« (1 Mz 3,14-15) No, glejte, ali ni bilo tudi v tem izvirnem primeru po sredi drevo, tisto, ki je raslo v rajskem vrtu in se je potem, ko je kača zapeljala prva človeka, da sta jedla njegov sad, izkazalo za drevo spoznanja …

Kaj torej pomeni, če kača zleze na drevo na največji Marijin praznik? Bi tudi ona rada jedla od njega? Ji je na vrhuncu poletja vroče na tleh, pa zleze na drevo, kjer vsaj malo piha? Če je kača le kača, po trebuhu plazeča se žival, je nekaj. Povsem nekaj drugega pa je, če predpostavimo, da se v njej skriva sam Hudič, ta pa zleze na drevo – kot kraj zločina – in se pretvarja, da bi bil rad na ta dan tudi on čim bližje Ženi nad ženami. Mar ni drevo, polno zrelih sadežev, po katerem se plazijo kače, nekakšna replika drevesa v rajskem vrtu; tako je upodobljeno tudi na mnogih umetniških delih. Je kačje početje v tem primeru glorifikacija Marije ali le drzna, zlodejska provokacija?

Bog mi je priča, da (nič več) ne vem. Gotovo pa je, da se bodo kmalu po velikem šmarnu, ki je vrhunec in hkrati začetek konca dopustov, nad nas spet zgrnile vse zemeljske nadloge. V naravi se bo vse dogajanje usmerilo proti zimi, k vse večji ohladitvi in mirovanju. V družbi zna biti ravno obratno. Ko se z dopusta vrnejo politiki, bo spet oživel njihov semenj in kdo ve, kaj nam bodo še zakuhali. Ko bi človek verjel, da bo kaj pomagalo, bi šel še sam na Brezje in prosil Marijo, naj ljudem, ki vodijo ta narod, nakloni zdrave pameti. Ob koncu prejšnjega tisočletja je zgodovinar Jože Dežman raziskal, kaj vse z vpisi v romarsko knjigo prosijo verniki brezjansko Marijo Pomagaj. Hierarhija prošenj je jasna; daleč največ jih prosi za zdravje, ki mu na lestvici brezjanskih vrednot sledijo ljubezen, družina, srečna pot, učenje, delo, dom, redkeje širša skupnost … Že 27. oktobra 1979 je nekdo zapisal: »Marija, pomagaj, da bi bili zdravi in da bi bila zastopnost med vsemi.« In k temu ni kaj dodati. Tudi če bi imeli »samo« to dvoje, bi imeli tako rekoč vse.