Napnimo jadra in ulovimo veter (2)

Jadranje z vetrom je nekaj povsem drugega kot jadranje z motorjem. Po tem se tudi ločijo pravi jadralci od vseh tistih, ki to niso. Če sem jadrnico primerjala z mlado družino in z učenjem skupnega bivanja, potem je kot pri jadranju veliko spontanosti in sprotnega učenja na napakah. Motor je sicer dobrodošel, vendar je lepše poslušati veter kot brnenje motorja. Bližnjic za užitek ni, tako kot ni bližnjic za ustvarjanje odnosov. Vsaka lagodnost, lenoba ali brezbrižnost se nam prej ali slej maščujejo. Ne moremo samo nastaviti smeri in čakati, da bo nekdo namesto nas peljal v pravo smer. Vedno je treba popravljati, se prilagajati, se izogibati čerem in iskati boljše smeri. Dobrodošlo je, da se tako v zakonu kot za krmilom znajdeta oba partnerja. Če je vedno samo eden gonilna sila, se prej ali slej utrudi. S tem namigujem na delitev dela, odgovornosti, na skupno načrtovanje in določanje smeri. Kako smešni smo včasih v svojih obljubah, da bomo skupaj »dokler naju smrt ne loči«, potem pa nam je vsak napor in vsako prilagajanje odveč. Pa vseeno ljudje ostajajo na istih barkah, čeprav že zdavnaj ni nobene želje, da bi pluli skupaj. Samoumevnost ubija odnose. Na jadrnici ne moreta dva držati krmila in ga usmerjati vsak v svojo smer. Ko se pojavijo črni oblaki, se tudi ne more eden skriti v podpalubje in čakati, da nevihta mine. Užitek je gledati ljudi, ki si delijo tako veter kot smer in občutek svobode. Žalostno pa je, da ob težavah vsi takoj primerjamo svoje barke z drugimi in si mislimo, kako je na njih lepše in bolje. Pa jih vidimo samo od daleč in ne poznamo ne posadke ne njihovega načina življenja. Sprašujem se tudi, kako vendarle ohraniti na barki tudi samega sebe in se razvijati kot posameznik. Talenti so tisti, ki čakajo, da jih prebudimo kot Trnuljčice in damo od sebe najboljše. Ne glede na to, kaj počnejo drugi, smo mi odgovorni za svoj delež na tem potovanju, ki mu pravimo zakon, odnosi, življenje.