Jebel Toubkal v Visokem Atlasu

Besedilo: Andrej Mali
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Najvišji vrh v Maroku, Atlasu in severni Afriki je vsako leto tudi cilj več deset slovenskih planincev in turnih smučarjev.

Junija smo ga v organizaciji kranjske agencije naskočili tudi sedemčlanska skupina planink in planincev iz Planinskega društva Križe. Po triurnem poletu iz Bologne do Casablance in vožnji do dobrih 200 kilometrov oddaljenega Marakeša je sledil kratek triurni počitek v hotelu, potem pa smo že odhiteli do dobrih 60 kilometrov oddaljenega Imlila /1700 m.n./, običajnega izhodišča za pot na goro. Okolica kraja je znano "filmsko" področje, saj je bil tukaj posnet film Sedem let v Tibetu. Za vzpon, ki običajno traja dva dni, je možno najeti vodnika in kompletno trek ekipo s konji, šotori in oskrbo. Takšna je čakala tudi nas, malo čez poldne smo se odpravili do prvega cilja, do koče Neltner na 3207 metrih. Po enourni hoji nas je v hladni senci ob robu vasi Aremd že čakalo hladno kosilo v obliki narezka in solat, ki ga je pripravila spremljajoča ekipa. Pot se je čez obširno prodišče in reko nadaljevala po slikoviti dolini. Ob poti so nas spremljali slapovi, redko planinsko cvetje in tudi na koze in ovce smo naleteli. Žejni nismo bili, saj je bilo na več krajih možno dobiti osvežilne pijače. Imeli smo tudi srečo, da se je sonce večinoma skrivalo za oblaki in je nekajkrat tudi porosil dež in nam ni bilo preveč vroče. S postanki vsako uro in zmerno hojo smo do večera prišli do šotorov, ki so bili postavljeni na ravnici, okrog 200 višinskih metrov nižje od koče. Čakala nas je res okusna večerja in potem smo se zavili v spalne vreče v zavetju šotorov. Naslednji dan smo se s prebujajočim dnevom odpravili naprej proti vrhu. Vzpon tehnično ni bil zahteven, razen na zasneženih delih poti. Po dobrih treh urah smo stali na vrhu, 4.167 metrov nad morjem, in v soncu uživali ob razgledu po vrhovih in slikoviti okolici. Spremljajoča vodnika sta nam pripravila malico, ki se nam je po naporih in v prekrasnem okolju res prilegla.

Sneg je popustil in nam omogočil nekaj dodatnih užitkov ob varnem spustu. V koči Neltner, ki jo oskrbuje podružnica francoske planinske zveze in ki nas ni preveč navdušila s splošnim vtisom in postrežbo, smo si vseeno privoščili čaj. Kaj "konkretnega" pa se ni dalo dobiti, tako kot v večini krajev in lokalov v pretežno muslimanskem Maroku. V našem taboru, do koder smo hodili dobre četrt ure, pa smo spet uživali ob okusnem obroku, ki nam ga je pripravil naš kuhar. Nadaljevali smo po isti poti nazaj v dolino in zopet se je na našo srečo sonce večinoma skrivalo za oblaki. Na koncu je pokazalo svojo moč, vseeno pa se je pot po senčnih uličicah Aremda končala v prijetnem prenočišču na koncu vasi, s čudovitim pogledom na pogorje, od koder smo prišli. Tudi večerja nas je spet navdušila. Naslednji dan nas je čakal še enourni spust do Imlila in vrnitev v Marakeš. Hotel z bazenom, gorenjska malica, maroško pivo in vino, olive, tržnice, pa neskončno barantanje, pa obisk drugih kraljevih mest, Srednjega Atlasa in saharskih sipin je pa že naslednja zgodba.