Lov na Sorškem polju nekoč

Besedilo: Zbornik o Žabnici in okoliških vaseh
Kategorija: Nasveti / sreda, 27. julij 2011 / 06:00

Odlomek iz članka Braneta Bohinca Lov na Sorškem polju nekoč, objavljen je v zborniku Na robu pojoče ravnine.

Lovski predpisi so se v tistih časih pogosto spreminjali, vendar je v glavnem ostalo tako, da je bila divjad visokega lova v domeni vladarjev in visokega plemstva. Običajno so si imetniki zemljiške pravice pridržali pravico do lova jelenjadi, srnjadi in divjih prašičev, nižjemu plemstvu in ponekod tudi podložnikom pa so dovolili loviti druge vrste divjadi: lisice, zajce in poljsko ter vodno perjad.

Pisni viri iz leta 1269 omenjajo, da je bilo vitezu Konradu dovoljeno loviti s sokoli in kragulji. V urbarju iz leta 1630 je zapisano, da so oskrbniki iz vrst podložnikov določili posebne »ptičarje«, ki so bili v pomoč pri lovu, oskrbi in vzgoji ujed, za kar so bili zadolženi prebivalci Pevna. Mladiče sokolov, kraguljev in skobcev so pobirali iz gnezd in jih nato učili za lov. Hranili so jih s pticami, ki so jih nalovili z mrežami, zankami in na limanice. Praktično vsi moški prebivalci Pevna so bili lovci, zato se je vas imenovala kar Jägerndorf. Obenem so bili tudi ribiči za potrebe grajske gospode, pomagali pa so tudi oskrbniku pri lovljenju in straženju hudodelcev ter pri izterjavi davkov. Pevnčani so bili zaradi tega oproščeni plačevanja mitnine in tlake. Kot delno lovska vas se omenja tudi Žabnica.

Že pred Napoleonom, v času vladanja Marije Terezije in Jožefa II., je prišlo tudi na področju lovstva do pomembnih sprememb. Leta 1750 je bil izdan patent, ki je določal, da morajo vsa lovišča poljskega lova na dražbo. Leta 1752 izdan patent je za divje lovce in lovske tatove predpisoval stroge kazni, ki so bile dve leti kasneje še zaostrene. Tako je bilo divjim lovcem zagroženo večmesečno ali celo večletno prisilno delo pri utrdbah znotraj monarhije, divjim lovcem povratnikom pa izgon iz dežele z doživljenjskim prisilnim delom pri utrdbah na vzhodnih mejah monarhije. Po letu 1766 je bilo prisilno delo v železnih okovih nadomeščeno s prisilnim služenjem vojske. Leta 1770 je bila izdana cesaričina uredba o pokončevanju divjih prašičev in leta 1786 je Jožef II. izdal patent, s katerim je bila dokončno ukinjena razdrobljena fevdalna lovska zakonodaja. Uveljavil se je zakupniški sistem lova.

Leta 1849 je bila s cesarskim patentom ukinjena pravica do lova na tuji posesti. Lastna lovišča so smeli obdržati samo lastniki z več kot 115 hektarji strnjene posesti. Preostala zemljišča so bila združena v občinska lovišča, ki so jih občine dajale v zakup. Za časa Avstro-Ogrske se je lov začel na dan sv. Jerneja (24. avgusta) in je trajal do novega leta. Po novem letu so lahko lovili le zajca in to le 14 dni.

Zakupniki lova na Sorškem polju med obema vojnama so bili po večini bogati trgovci, obrtniki, zdravniki in premožni ljudje, ki so bili sposobni plačati zakup. Višina zakupnine se je določala na javnih dražbah in je bila odvisna od števila interesentov ter vrst in števila divjadi v lovišču. Žabniško polje so tako imeli v zakupu Andrej Hafner - Lukovc iz Dorfarjev, Franc Hafner - Križaj in Jože Logonder - Jergov iz Žabnice. Lovišče so imeli v zakupu do leta 1935, ko ga je prevzel notar Matevž Hafner, ki je bil zakupnik do leta 1941. Območje Mavčič in Podreče je imel v zakupu pred prvo svetovno vojno Oton Guzelj, kasneje pa njegova sinova dr. Vladimir Guzelj in ing. Milan Guzelj. Predvojni zakupnik lova na Bregu in Jami je bil dr. Božidar Fajdiga, zdravnik iz Kranja. Godeške Dobrave, Reteško gmajno in pa nižinski predel pod Križno goro pa sta imela v zakupu industrijalca Franc Dolenc starejši iz Stare Loke in Franc Heinrichar s Trate. Omenjeno lovišče sta dajala v podzakup Niku Lenčku, notarju s Trate in notarju Milanu Hafnerju iz Ljubljane. V tistem času so lovili pretežno malo divjad, ki je je bilo v izobilju. Streljalo se je v glavnem s šibrami, tudi na divjad visokega lova. Zakupniški sistem lova se je tako obdržal do druge svetovne vojne.