Stražiški veliki prijatelj

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 25. julij 2011 / 06:00

Zanimiva stražiška druščina se je zbrala ob taborniški koči pod Svetim Joštom, da bi pozdravili Alešev prihod v peto življenjsko desetletje.

Aleš Jereb je kmalu ob prihodu med svoje prijatelje, tam nekje na začetku osnovne šole dobil partizansko ime Žuko in postal sinonim letnika 1971 v Stražišču. Prijatelji, ki so se zbrali ob taborniški koči, da bi mu pomagali v 40. leto njegovega življenja, so ugotovili, da je Žuko pravzaprav že za svojega življenja postal stražiška legenda. Kot fantič, poln energije, je v namiznem tenisu dokazoval svoj športni talent. Svoj največji uspeh je dosegel na OP ZAG, ko je prišel med šestnajst najboljših mlajših pionirjev v bivši Jugoslaviji. Kmalu pa je spoznal, da je pingpong žogica zanj premajhna in da se prava družba zbira ob usnjeni črno-beli žogi. Ni pa mu bil dovolj le mali nogomet, zato se je vpisal še v NK Sava, da je lahko igral na »tavelkem« igrišču. Tam se mu je zgodila tudi ena najlepših stvari v življenju, dosegel je legendarni gol velikemu klubu NK Čentiba v slovenskem pokalu ... in to na gostovanju v Čentibi ... sredi prekmurskih goric, dati gol s hrbtom, ni mala stvar! Kmalu pa je spoznal, da je samo igranje dokaj naporno, zato se je odločil, da bo postal največji navijač in to ne ene reprezentance, izbral je dve - Slovenijo in kot rezervo za svetovna in evropska prvenstva – La Nacionale, Skvadra Italiana, Azzuri, ali kakorkoli jih že imenuje. Na kratko pa bi ga lahko opisali kot odličnega človeka, ki spoštuje starše in sestro Matejo. Veliko lepega pa ve o njem povedati partnerica Špela, s katero sta si uredila topel dom in s katero imata skupaj veliko skupno ljubezen po imenu Jaka. Odkar je prišel Jaka na spektakularen način, so druge stvari, kot so nogomet in tenis, padle v ozadje, saj je ta mali-veliki fant njegov največji ponos.

Pridno je doštudiral in se zaposlil. Prijatelji pa so mu hvaležni, da ni nadaljeval s frizersko kariero, ki se je prenehala že pri striženju prve glave in glede na spornost oblikovane pričeske, je še danes vesel, da se ni znašel pred sodiščem. Prijatelji se zahvaljujejo, ker je mašinco prodal in pravijo, da je Žuko velika oseba, pripravljena pomagati kadarkoli in zato ga spoštujejo in ga imajo radi! Zahvaljujejo se za veselico v taborniški koči in mu želijo vse najboljše v nadaljnjih življenjskih dogodivščinah.