Tarok, telovadba za možgane

Radovljičana Andrej Anderle in Slavko Bec ter Leščan Janko Macuh so trije med kakimi dvajsetimi strastnimi igralci taroka, ki jih kopalci vse poletje lahko opazujejo med igro v bifeju na radovljiškem kopališču. Malokdo pa ve, da so bili lani pokalni prvaki Slovenije v taroku.

Letos je za njimi že enajst od osemnajstih turnirjev, ki jih organizira Tarok zveza Slovenije in se jih redno ali občasno udeležuje okoli tisoč igralcev iz vse Slovenije. Redno, pravi štiridesetletni Andrej Anderle, jih na tekmovanja hodi okoli dvesto, igrajo pa na kakih šestdesetih mizah, vsak z vsakim, ure in ure v popolni tišini.

»Tarok smo kot otroci igrali vsi, mi trije pa smo v okviru Tarok kluba Merkur organizirano začeli pred osmimi leti,« pojasnjuje Andrej Anderle, najmlajši od trojice, v kateri sta tudi upokojenca Slavko Bec in Janko Macuh. Dobivajo se na balinišču v Lescah, poleti pa na radovljiškem bazenu, kjer – resnici na ljubo – ne plavajo prav pogosto. Sedijo za mizo in igrajo tarok, vsaj po tri ure na dan. »Včasih trije, včasih štirje,« pravi Anderle. »Zadnji da za rundo.«

Na turnirjih je drugače, ta naporna tekmovanja potekajo po ves dan, soigralci se po petkrat zamenjajo. Najboljši je tisti, ki največkrat zmaga. Aktualni rezultati so objavljeni na spletnih straneh Tarok zveze Slovenije.

»Seveda gre pri našem igranju v glavnem za veselje do druženja, a po nekaj letih rednega srečevanja smo se odločili, da vendarle poskusimo tudi na tekmovanjih,« pojasnjujejo »športni« vidik taroka. Turnirji potekajo po vsej Sloveniji, največ pa v okolici Ljubljane in na Štajerskem. Štajerci, pravijo Anderle, Bec in Macuh, so tudi najbolj strastni igralci. Tekmovalci s seboj na turnir prinesejo svinčnik in karte – starim in oguljenim pravijo špeh – sicer pa Slavko Bec pravi, da je karta pač karta, ne glede na to, kakšna je njena zadnja stran in kdaj je bila kupljena; tu ni nobene velike filozofije. »Sedeš za mizo in odigraš. Tempo je odvisen od igralcev.« Nekateri so zelo hitri, pove, drugi – predvsem upokojenci, dodaja z nasmeškom – igrajo bolj počasi. Med igro je stroga tišina, v dvorani so sodniki in pravila, ki se jih je treba držati. Imajo kodeks obnašanja in kazen za tiste, ki ga ne upoštevajo. Tudi gledalci pridejo, odprtja turnirjev so slovesna.

Zbranost, natančnost in sreča, pa zmožnost sproti slediti igri, zelo dober spomin in sposobnost predvidevanja so karakteristike, značilne za dobre igralce. »Gre v bistvu za trening spomina, tarok je nekakšna 'fiskultura' za možgane, ki ti pomaga, da ne zakrniš. Je miselna igra, v kateri potrebuješ še marsikaj drugega kot srečo,« pravijo. »Ure in ure mirno skoncentrirano sedimo. Že za to je treba imeti kondicijo, sicer pa moraš znati igrati tako s slabimi kot z dobrimi kartami. Kajti zgodi se lahko, da imaš takšne, slabe karte, ves dan. In nič ne moreš za to,« malce vdano v usodo pravi Macuh.

Na turnirje jih vleče »vonj« po zmagi in samopotrditvi. »Če pridem domov z medaljo, smo vsi veseli. Pozabimo, da se bodo podražili kruh, mleko in meso, na koalicije in referendume … Sicer pa je glavno veselje do druženja – če tega ni, je vse skupaj brez smisla,« razlaga Bec.

Žensk je med igralci bolj malo, le kakih deset odstotkov. »Ne vem zakaj, bistvenih razlik ni. Najbrž je ženskam težje vzeti si čas za igranje, ker imajo več dela z družino, čeprav včasih skupaj igrajo celo zakonci. Pa spet predvsem starejši, mladih je med nami bolj malo,« pojasnjuje Andrej Anderle, ki taroka že uči svojega 13–letnega sina.

Na vprašanje, ali jih kaj skrbi tisti ljudski rek, da kvartopirci ne bodo videli nebeškega kraljestva, pa v en glas zatrjujejo: »Mi pravimo, da ga ne bomo videli zato, ker ga imamo že zdaj, tu, na zemlji.«