Pasijonka, trpeča in strastna

Ob morju nam diha in pogleda ne jemljejo le sredozemske dišavnice, zelo pogosto se namreč zgodi, da vzdihujemo tudi ob pogledu na vročekrvno tropsko lepotico trpečega imena - pasijonko. V obmorskih krajih navadno občudujemo modro ali kakšno drugo od kar štiristotih vrst pasijonke, v zdravilne namene pa uporabljamo zgolj zdravilno pasijonko. Američani z njo pogosto hladijo razgrete živce in blažijo simptome stresa.

Zdravilna pasijonka (Passioflora incarnata) je zelo zapletena rastlina, vsaj njen cvet ima na prvi pogled zelo zapleten vzorec, zato začnimo kar pri zunanji podobi te prelestne ovijalke. Značilen okrog sedem centimetrov širok in prijetno dišeč cvet ima izmenično razvrščenih pet čvrstih čašnih listov, ki so zunaj zeleni, znotraj pa beli, in pet belih venčnih listov enake velikosti. Znotraj venčnih listov je več zvezdasto razporejenih vencev iz finih nitk, ki so znotraj obarvani belo, zunaj pa vijolično. Cvetovi so odprti le en ali dva dni. Iz cvetov se razvijejo ovalni rumenkasti do bledo oranžni užitni sadeži s številnimi gubastimi semeni, obdanimi s sladkim pulpastim mesom. Rastlina cveti od julija do septembra, v tropskih območjih pa vse leto.

S križem v sredini

Pasijonka naj bi izvirala s Peruja in Brazilije, razširjena pa je po celotni ameriški celini. Španski jezuitski misijonarji so v njenem cvetu videli vse mučeniške instrumente pasijona – listi so kot sulice, vitice kot biči, trije pestiči kot žeblji za križanje, brazde kot v kis namočena goba, nitni venci kot trnasta krona, pet prašnikov kot pet ran in plodnica na peclju kot kol, na katerem je bil privezan Jezus med bičanjem. Jezuiti so tudi tisti, ki so tej plezalki z nenavadnim cvetom, v sredini katerega res lahko vidimo nekakšen križ, tudi nadeli to žalostno ime, katerega prvi del izhaja iz latinskih besed passio – »trpljenje« in flos – »cvetlica«. Ni čudno, da so ji naše babice rekle mučenica ali trpljenka. Glede na to, da beseda passio v latinščini ne pomeni le »trpljenje«, pač pa tudi »strast«, lahko v njenem dehtečem cvetu brez večjega naprezanja občudujemo tudi to življenjsko silo. Na staro celino so to, tudi do deset metrov visoko plezalko prinesli šele konec 17. stoletja, pa še to bolj zaradi okrasnih, kot pa zdravilnih atributov.

Indijansko pomirjevalo

Južnoameriški in severnoameriški Indijanci, zlasti Algonkini, so s pasijonko zdravili vse mogoče težave. Najbolj pogosto so z njo pomirjali živčno napetost, nespečnost, epilepsijo, paniko, občutek tesnobnosti ter razdražljivost. Pomagala jim je lajšati bolečine pri zobobolu in glavobolu ter menstrualne krče. Zelo priljubljena je bila tudi v brazilskem ljudskem zdravilstvu, ki jo še vedno uporablja za uravnavanje srčnega utripa in pomirjanje.

Brez panike

Novejše raziskave so potrdile, kar Indijanci vedo že stoletja in sicer, da ima pasijonka odlične pomirjevalne, uspavalne, blažilne in protikrčne lastnosti. S pridom jo lahko uporabljamo za zdravljenje živčnosti pri odraslih in otrocih. Mnoge klinične študije so pokazale njeno učinkovitost pri premagovanju nespečnosti, nemira in strahu, ki so posledice stresa. Obnese se tudi pri depresivnem razpoloženju, napadih panike, tesnobi, histeriji, živčnem utripanju srca, težavah v meni, za odvajanje odmorfija, alkohola in kajenja ter za zdravljenje prebavnih motenj živčnega izvora. Pri nas je pasijonka prisotna v nekaterih pripravkih zoper stres, ki so na voljo v lekarnah. Za zdravilsko rabo so primerni posušeni listi in stebla. Čaj pripravimo kot poparek: čez dve žlički zelišča prelijemo skodelico vrele vode in po petih do desetih minutah precedimo. Po eno skodelico čaja pijemo dva- do trikrat na dan in uro pred spanjem. Pretirana raba pasijonke lahko povzroči zaspanost. Med nosečnostjo in dojenjem se odsvetujejo večji odmerki. Zunanje jo lahko uporabimo pri kožnih vnetjih, hemoroidih, ranicah in mozoljih. Predstavnice nežnejšega spola ste prijetno dišečo pasijonko gotovo že srečale v kakšnem od lepotilnih proizvodov, denimo v losjonu za telo.