Na treh krajih v BiH

Teden je bil evropski, še bolj balkanski. Do četrtka smo v Strasbourgu zasedali zadnjič pred dopusti, razpravljali in izglasovali marsikaj. Najbolj sem vesel dokumenta o pomenu aktivnega staranja, ki sem ga v imenu politične skupine usklajeval s poročevalcem, evropsko komisijo in Svetom EU. Besedilo pravi, da bomo imeli kvalitetno starost le, če bomo čim dlje družbeno in fizično aktivni, skrbeli za druge, razumeli ter sami sebi in drugim pokazali, kako smo potrebni in koristni. Liberalci smo ponosni, da smo s podporo Odbora za kulturo in šport vključili še športno udejstvovanje, kulturno izražanje, vseživljenjsko učenje in prostovoljstvo. Živimo dlje. Kot upokojenci moramo pomagati drugim, da bi nas drugi obiskovali, skrbeli in nam pomagali. Države in vlade morajo aktivno vzpodbujati tak način življenja.

V BiH sem bil na treh različnih krajih. Pred šestnajstimi leti so jim po zaključku hrvaške ofenzive "nevihta" z vojaško operacijo NATO vsilili mir. Dobili so "Daytonski mir", daytonsko ustavo, a se soočajo in ovirajo na druge načine, da bi prvi dokazali, da BiH ne more preživeti skupaj, drugi pa ravno obratno. Sam verjamem drugim in jih podpiram. Tik pred začetkom hrvaške ofenzive se je v Srebrenici zgodilo etnično čiščenje - genocid, Sile Republike srbske pod poveljstvom Radka Mladića so pobile več kot osem tisoč fantičev, fantov, mož in starcev - ker so bili muslimani. Politika Republike srbske na različne načine poskuša zanikati genocid, zato sem šel v "distrikt Brčko", kjer je predsednik vlade Srb, predsednik skupščine Musliman - Bošnjak, podpredsednik pa Hrvat. To je edino območje, kamor so se v večini vrnili begunci, pa tudi edina skupnost, ki jo vodi Srb, ki je ponedeljek, 11. julija, ko se je začelo pobijanje, razglasila za dan žalovanja. To je morda majhen korak za Brčko, a ogromen korak za BiH. Med dopusti so sklicali izredno sejo skupščine, da bi še pravočasno sprejeli odločitev, da z Univerzo v Ljubljani odprejo oddelek študija računalništva. Sanjajo prihodnost, hočejo naprej. Če jih ne bi bilo, bi si Brčko morali izmisliti.

V nedeljo so mi v Sarajevu izročili listino o nazivu častni občan kantona Sarajevo, v katerem živi skoraj 450 tisoč ljudi. Želijo si pomoči od zunaj, pozitivnih zamisli in novih predlogov. Kdo bo vlekel BiH naprej, če ne Sarajevo? PV je praktičen, zagledan naprej, želi razvoj, načrtuje tramvajsko povezavo obeh delov Sarajeva, ki ju še vedno ločuje etnična črta.

V ponedeljek pa v Potočarih, kjer so pokopali še 613 identificiranih žrtev. Tudi gospa Kata se je odločila za pokop, čeprav so pri Zvorniku našli le del čeljusti in en sam sinov zob. Ne bo več čakala na odkritje novih grobnic, da bi našli več kosti. Zdaj, ko je Mladić končno v Haagu, želi končati trpljenje. Hoče živeti in dati življenju nov smisel.

Za uro in pol sem se med Sarajevom in Brusljem ustavil doma. Vidim in slišim, da je bil naš PV takrat v Dubrovniku, kjer je tekal po Stradunu in telovadil na plaži. Pavle Gantar je najavil svoj odstop po dopustih. V primerjavi s problemi, ki jih imajo v BiH, se mi zazdi dogajanje doma prazno in plehko.