Okopajmo se v senenem drobirju

Potrošnik, gladišnik, rman, trpotec, detelje, kopriva, regrat, jetičnik, materina dušica, marjetica in številne druge rastline se znajdejo skupaj v senenem drobirju.

Če morebiti kdo še ni slišal, povejmo, da gre za pestro mešanico posušenega cvetja in zdrobljenih listov travniških rastlin, ki pride ob spravilu s senom in otavo na senik. Tu se na dnu nabere tudi po nekaj deset centimetrov drobirja. Drobir navadno uporabljamo za kopeli, obkladke in povoje pri vnetnih procesih mišic in sklepov.

Tako kot naši predniki lahko tudi mi vse vrste trav skupaj z ostanki travniških rastlin uporabimo kot seneni drobir (Graminis flos) za pripravljanje zdravilnih kopeli ali oblog. Uporabljamo le suh drobir, vendar ga ne imejmo preveč na zalogi, saj lahko dobimo vsako leto novega. Čeravno marsikdaj zasledimo, da naj bi seneni drobir kuhali trideset minut ali celo več, strokovnjaki poudarjajo, da ga le enkrat ali dvakrat na kratko zavremo, kajti dolgo kuhanje bi zdravilne učinkovine le še hitreje razkrojilo in uničilo.

Drobirjeve kopeli

V ljudskem zdravilstvu so najbolj čislane drobirjeve kopeli, ki so zelo učinkovite pri bolečinah v hrbtu, sklepnem revmatizmu in vseh protinskih težavah, pri vnetju ledvic, pesku in kamnih v mehurju, pri kožnih izpuščajih, gnojnih ranah, vnetju in bolečinah v živcih, ginekoloških težavah in simptomih menopavze, odganjanju gripe in prehlada … Za kopel, popolno, sedežno, nožno ali laktno, zavremo od četrt do dva kilograma senenega drobirja, pustimo stati četrt ure, precedimo in se v odcedku kopljemo. Če se le da, po kopeli nekaj ur počivamo v topli postelji.

Kopeli v sopari

Svoj čas so na moč hvalili tudi koristi drobirne sopare. Navodilo za drobirjevo kopel v sopari je velevalo, da se z golim gornjim telesom in z glavo nagnemo nad posodo z vrelim oparkom in se pokrijemo z odejo, da pride sopara povsod do kože. Takšna kopel naj traja deset do petnajst minut. Če sopara prezgodaj popušča, dolijemo vročega oparka. Po kopeli se umijemo s toplo vodo in temeljito osušimo, glavo le rahlo otremo in ovijemo z volneno ruto, nato pa moramo v toplo posteljo.

Povoji in ovitki

Tudi drobirjevi ovitki in povoji niso od muh. Svoj čas so bolnike pogosto od nog do podpazduhe ovijali v drobirjevem oparku namočene rjuhe ali oblačili v drobirju namočene in ožete spalne srajce. Za povoje rabimo približno en kilogram drobirja, ki ga na hitro zavremo v treh do petih litrih vode in pustimo stati petnajst minut. V precejen oparek za deset minut namočimo rjuho, jo nato trdo ožmemo ter z njo povijemo bolnika. Prek nje ovijemo še pregreto suho rjuho in topel volneni koc. Povoj pustimo do dveh ur, bolnik pa naj medtem dobro pokrit počiva v postelji. Ovitke pripravimo podobno kot povoje in z njimi pokrijemo prizadeto mesto. Lahko pa v rjuho zavijemo prekuhan drobir ter ga položimo na bolno mesto, vsaki dve uri pa ga zamenjamo z novim oparkom. Ovitke in povoje uporabljamo pri težavah, ki smo jih omenili že pri kopelih, pa tudi pri napenjanju in krčih v trebuhu, menstrualnih bolečinah, vnetjih kolenskega sklepa, bolečinah v križu, koprivnici …