Kamniti most

»V Škofji Loki pripovedujejo, da je bilo prvemu zemljiškemu gospodu, ki je na loškem ozemlju s krivo palico krotil tlačane, ime Abraham. Ko je le-ta pred davnim časom prišel z Bavarskega v Loko, je gostoval na loškem gradu vse dotlej, dokler se ni naučil po naše govoriti. Ves srečen, da se bo poslej lahko sporazumeval s podaniki in tlačani, se je nekega vigrednega dne napotil proti daljni Idriji. Spremljal pa ga je zamorec, ki ga je loški gospodar dobil v dar iz bogatega Ogleja. Potovala sta po Poljanski dolini. Ta je bila tisti čas zarasla s hostami, koder je bilo toliko medvedov, da bi jih človek ne preštel. Gorje potniku, če se je nameril brez orožja skozi te gozdove! A zamorec, ki je spremljal svojega gospodarja, je bil bistroglavec. Oborožil se je z lokom in tulom, polnim puščic. Ko sta tako hodila in hodila, sta se sredi temne hoste namahnila na velikanskega medveda. Knez Abraham je prestrašen obstal in drgetal, njegov sluga pa je – ne bodi len – nategnil lok in izstrelil puščico v medvedovo srce. Medved se je zvalil na črno zemljo. Gospodar pa je rešitelja objel in del: 'Rešil si mi življenje, zvesti služabnik! Za tvoje junaštvo te bom nagradil, da bodo še pozni rodovi vedeli, kakšen junak si bil!' In je koj zatem, ko se je živ in zdrav vrnil v loški grad, zaukazal, naj v grb, ki bo še stoletja in stoletja prikazoval veličino loških knezov, naslikajo glavo njegovega rešitelja. Od takrat je v škofjeloškem grbu glava črnega zamorca.«

Na ozemlju nekdanjega loškega gospostva freisinških škofov je najbrž le malo takih, ki ne bi brali ali vsaj slišali za knjigo Kamniti most. Napisal jo je Lojze Zupanc, prvič je izšla 1973, ob tisočletnici Loke. V uvodu je avtor že takrat zapisal: »Zgodovinsko ozadje teh pripovedi je neoporečno … Med številnimi motivi, ki sem jih doslej zbral, priobčujem v literarni preobleki tiste, na katere naslanjam svojo trditev, da bi brez zgodovinskega oz. etiološkega ozadja že zdavnaj usahnili v domišljiji ljudstva, če ne bi bili vzeti iz življenja in bajke, ki sta v preteklosti spremljala ljudstvo loškega ozemlja.« Avtor torej trdi, da so njegove pripovedke, ki po zvrsti sodijo v leposlovje, oprte na »neoporečno« zgodovinsko ozadje. Vendar bralca, ki je malo bolj podkovan v loški zgodovini, takoj zamika, da bi avtorju ugovarjal. Poglejmo kar v zgoraj navedeno pripovedko Škofjeloški grb (v knjigi je druga od 65). Škof (cerkveni »knez«) Abraham je morda kdaj res bil v Loki, a dokazano ni. Morda je res tudi, da se je kdaj napotil v Poljansko dolino, nikakor pa ne v »daljno Idrijo«, ki je v času njegovega življenja (umrl 994) sploh še ni bilo (nastala je po 1490, ko je Škafar odkril živo srebro in ga nesel v Loko pokazat). Medved, ki naj bi svetemu možu nosil tovor prek Alp v Rim – za kazen, ker je pred tem raztrgal njegovo mulo, je pripadal že sv. Korbinijanu (škofoval 723-730) in je bil torej freisinški atribut že v času, ko Loka še ni pripadala freisinškim škofom. Itd. Po eni strani se sliši imenitno, ko Zupanc napoti Abrahama in zamorca v Poljansko dolino in ima kot leposlovec vso pravico, da si izmisli, kako ju tu napade medved. Po drugi strani pa se Zupanc v uvodu sklicuje na stvarno zgodovinsko ozadje in celo na sodelovanje dr. Pavla Blaznika, prvaka loških zgodovinarjev, ki njegovim izmišljijam pač ne bi mogel pritrditi.

No, kakorkoli že, pripovedke se prav lepo berejo. Da je Zupanc »spreten stilist«, ugotavlja tudi dr. Marija Stanonik, ki je za novo izdajo Kamnitega mostu (2010, ponatis 2011) napisala obsežno in temeljito študijo, kakršno premore le malokatero leposlovno delo. Tako je naposled le dočakal »temeljito strokovno oceno«, na katero je čakal, a je za življenja (1906-1973) ni dočakal. Stanonikova v Folkloristični analizi Zupančevih predelav slovstvene folklore zapiše tudi marsikatero kritično na njegov račun. Tudi ona ugotavlja, da se »primerjalno terensko gradivo z njegovimi zgodbami zelo redko ujema«. »Tudi njih kompozicija ne potrjuje njihovega terenskega zaledja, zato je tako poudarjeno 'etiološko ozadje' njegovih zgodb hudo vprašljivo.« Poseben čar knjigi dajejo ilustracije. Za prvo izdajo jih je naredil legendarni Gvidon Birolla, za novo pa Maja Šubic. Avtorjevo življenje je orisala Mojca Ferle, Birollove ilustracije Dušan Koman, knjigo je uredila Helena Janežič, ki je sestavila tudi Zupančevo bibliografijo. Pohvala velja Muzejskemu društvu Škofja Loka, ki je knjigo izdalo, pri čemer je treba poudariti, da novo izdajo odlikujejo ravno spremna besedila in ilustracije; to je dodana vrednost, ki jo je ustvarila imenovana avtorska peterica. Zupančeve pripovedke pa so itak že loška klasika.