Predsodki (1)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 2. julij 2011 / 06:00

Včasih imam občutek, da ni kraja na Gorenjskem, kjer še ne bi bila. Pa so. Le da zanje nisem še slišala. Tudi Julija, ki sem jo obiskala pred kakšnim tednom, biva v enem od njih, četudi z vmesnimi selitvami, si je v njem pognala korenine in danes, ko je že v drugi polovici življenja, ji ne pade na pamet, da bi se vnovič selila. Pravi, da je njeno hišo lahko prepoznati, saj na oknih nima rož, po ograjenem vrtu pa se sprehajajo trije psi, za katere vdano skrbi. Zadnjih deset let živi sama, in kot trdi, se prvič v življenju počuti svobodna.

Ko je bila mlajša, se je veliko ukvarjala s športom. Ob treh bratih, s katerimi je odraščala, ji ni bil tuj niti karate.

»Ko sem se pričela močneje zavedati dejstva, da sem še zmeraj sama, mi je bilo že skoraj 35 let,« pravi, medtem ko na mizo postavi kavo, ki je - po njenem - močna za vola ubit.

»Še zmeraj sem živela doma, pri starših, nič mi ni manjkalo. Mama mi je kuhala, imela sem sicer svoje prostore v kleti, zraven garaže, a mi je bilo v mamini dnevni bolj udobno,« razlaga, ko se spominja tistega časa.

Pa ne, da je moški ne bi zanimali. Sem in tja je s kom hodila nekaj časa, le do kakšnih resnih zaključkov ni prihajalo. Vsi po vrsti so se ji zdeli preotročji in nedorasli. Mama jo je zmeraj svarila, naj se ne norčuje iz njih, Julija pa se ji je le nasmihala.

»Potem pa sem res srečala enega, ki mi je padel v oči. Krasno sva se ujela tako v razmišljanju kot tudi sicer, saj sva imela podobne konjičke, oba sva se posvečala športnim aktivnostim, privlačili so naju adrenalin, triatloni in podobno. Ni bilo dolgo, ko sva nenehno tičala skupaj, če ga kakšen dan nisem videla, sem že bila vsa nesrečna,« razlaga Julija.

Domači so jo vedno pogosteje nagovarjali, naj ga pripelje pokazat. To je res naredila, a še danes, po toliko letih, si želi, da ne bi.

»Ko so ga zagledali, so onemeli, postalo jim je nerodno, začeli so mencati in malo je manjkalo, da se mama ob pogledu nanj ni od groze prekrižala, kajti Vid je bil od mene dvanajst let mlajši in to se mu je tudi videlo. Mene osebno sploh ni motilo, častna beseda, niti opazila nisem! Šele potem, ko so me domači pričeli prepucavati, da ni spodobno, da zapeljujem nedoraslega mladeniča, sem pričela nanj in na najino zvezo gledati drugače. Žal sva bila še premalo časa skupaj, da bi bila ljubezen tako trdna, da bi lahko preživela tudi tovrstne napade. Moje domače življenje se je od takrat naprej spremenilo v pekel. Mama je jokala, češ da ji delam sramoto, bratje so se zgražali, obenem pa so mi govorili, da se vsi norčujejo iz njih, ker njihova sestra zapeljuje mladoletnike, v službi so me opravljali za hrbtom, res, postalo je neznosno. Mnenja ljudi so se odražala tudi v najinem odnosu, jaz sem postajala zadirčna in pokroviteljska, on uporniški. Odločila sva se, da se za nekaj časa umakneva, šla sva na jadranske otoke za ves mesec, nekaj časa je bilo vse lepo in prav, potem pa se v neposredni bližini znajde skupina deklet, ki je tja prišla na trening. Vida so poznale, družili smo se in meni se je zdelo, da se jim preveč odkrito smeji, postala sem ljubosumna in hudobna, kar je pokvarilo vse najlepše med nama. Na njegovo željo sva se preselila na drug konec otoka, vendar ni dosti pomagalo. Ogromno sva se pogovarjala, ne njemu ne meni ni bilo jasno, kako to, da sva se na začetku tako dobro ujela, pozneje pa, ko so se pričeli vmešavati drugi, je bilo vse narobe. Vsak večer sem v joku zaspala, on me je tolažil in me miril, mislim pa, da je tudi moja do takrat skrita šibkost pripomogla, da se je odnos vedno bolj hladil,« niza utrinke iz že zaceljene preteklosti.

Njuna vrnitev domov je bila ena sama bolečina. Njega je čakal težak izpit na fakulteti, njo pa hladen tuš v službi. To so bili časi, ko se je pričelo na široko govoriti tudi o pedofiliji v slovenski družbi. Ljudje so pač zlobni in v šali so Juliji kdaj pa kdaj podrobili, če ima tudi ona kakšna tovrstna nagnjenja, ker se druži z veliko mlajšim moškim.

»Bilo mi je, kot bi mi nož porivali skozi srce,« nadaljuje. Še danes ne more razumeti zlobe, ki jo iz sebe bruhamo takrat, ko je najmanj treba. Sčasoma je postala tako prestrašena, da z Vidom sploh ni več upala iti v družbo, še na pijačo ne, da je ne bi kdo obtožil, da ''sili v alkohol mladoletnike''.

»Pa sploh ni bil mladoleten, za njim je bil prvi letnik fakultete. Strašno sem pogrešala njegove objeme, veste, imel je en tak medvedji prijem, da sem se z lahkoto izgubila v njem. Znal je božati in tolažiti kot nihče drug. Bil pa je še ravno toliko otroka, da mu zapeti pesmico za lahko noč ni predstavljalo nobenega problema. Ženske pa kar potrebujemo moškega z otroško dušo. Vsaj jaz ga. Po svoje pa mi je bilo nerazumljivo, ker se je z lahkoto umaknil od knjig in se poglobil v stripe Alana Forda, ki so ležali po omarah še iz časov, ko so bili moji bratje najstniki.«

(se nadaljuje)