Čas velikih sprememb

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. junij 2011 / 06:00

Američani ustanoviteljem svoje velike države pravijo Founding Fathers of the United States – ustanovni očetje ZDA. Če bi se mi vprašali, kdo so ustanovni očetje Republike Slovenije, bi bil gotovo med njimi tudi dr. France Bučar. Bil je med posamezniki, ki so pripravljali duhovne temelje za osamosvojitev, pa med pisci ustave naše države in predsednik skupščine, ki jo je sprejela, še pred tem pa razpisala plebiscit za samostojno Slovenijo in razglasila njeno neodvisnost. O dogajanju, v katerem je aktivno sodeloval, je ta pravnik in gorenjski rojak napisal tudi tri knjige, vse so izšle pri radovljiški Didakti: Rojstvo države (2007), Slovenci in prihodnost (2009), pred kratkim pa še Čas velikih sprememb. Avtor je po uvodu ta čas zajel v razdelkih: I. Izvori sprememb, II. Doba stalinizma, III. Jugokomunizem, IV. Izhod v samostojnost. »Država, ki smo si jo Slovenci ustvarili, je končni rezultat izjemno burnih družbenih dogajanj zadnjih sto let. Ni le cilj sam po sebi, h kateremu smo usmerjali svoje napore in stremljenja, ampak je v prvi vrsti sredstvo, s katerim naj bi uveljavljali pridobljeno samostojnost in voljo po uresničevanju svojih videnj in želja v naši prihodnosti.« Tako trdi avtor knjige in eden od avtorjev te države in spodbuja k razmišljanju, ali s to državo res počnemo tisto, za kar smo jo ustvarili?

Se še spominjate profesorjevega govora na prvem zasedanju skupščine, izvoljene aprila 1990, v katerem je razglasil konec državljanske vojne? »To seveda ni bila običajna zamenjava vladajoče garniture, ki se lahko zamenja ob naslednjih volitvah. To je bil formalni konec državljanske vojne, ki se je vlekla vse od prvih poskusov komunistov v začetku NOB in ki je bila po svojem bistvu ideološka, saj je šlo za boj za človekovega duha, kar je bistvo ideološke vojne. Ta izhaja iz predstave o določenem položaju človeka v svetu in zato narekuje prav določeno ravnanje človeka v odnosu do naravnega in družbenega okolja v skladu s to predstavo. Če ta predstava temelji na prepričanju, da je edino pravilna in zato edino sprejemljiva, pomeni sleherni odstop od te predstave, zlasti pa od pričakovanega ravnanja, ki naj bo v skladu s to predstavo, neposreden napad na njeno pravilnost in nedotakljivost ter ogrožanje naravnega reda in položaja človeka v svetu. Čim trdnejša je vera v to predstavo, toliko bolj je nedopustno sleherno ravnanje, ki od nje odstopa. Tu ni nobenega popuščanja in nobene prizanesljivosti. Vsak, ki je drugačen, je že s tem sovražnik, ki ga je treba ali uničiti ali spreobrniti. Živeti z njim ali ob njem pa ni mogoče.« In tu se zalomi. »Na tej točki prehaja ideološka vojna v fazo fizičnega podrejanja ali celo iztrebljanja 'nepravovernih'. To se je dogodilo v naši NOB s strani partije, ker je komunizem izrazito netoleranten in odklonilen do vseh drugačnih in je v boju za oblast sprožil oboroženo državljansko vojno. S koncem državljanske vojne ni nujno končana tudi ideološka vojna, ki se lahko nadaljuje tudi v mirnem času, a lahko v določenih okoliščinah vedno prestopi v novo fazo oborožene vojne.« Če bi po teh besedah Franceta Bučarja presojali aktualni položaj na Slovenskem, bi lahko pomislili, da smo spet v fazi ideološke priprave na novo fazo oborožene vojne. K sreči smo v EU in je vse okoli nas mir in se »prave« vojne ni bati. Pri tem pa ne kaže pozabiti, da se nas je pred dvajsetimi leti za deset dni že dotaknila, na Hrvaškem in v Bosni pa je dobila najhujše, genocidne oblike.

Predgovor knjigi je napisal prof. dr. Ernest Petrič, tudi on gorenjskega rodu, ugledni pravnik in diplomat, zdaj predsednik Ustavnega sodišča RS. Tudi on izpostavi Bučarjevo tezo o državljanski vojni, ki je po svojem bistvu ideološka, in jo še zaostri. »Upoštevaje dogajanje v Sloveniji, bi si mogli dovoliti trditev, da ta (ideološka) državljanska vojna dejansko še traja, videti je, da se celo zaostruje. Kdaj utegne prenehati, ne ve ne Bučar ne pisec teh vrstic. Morda z našimi vnuki, če nam je pri sinovih očitno ni bilo moč ustaviti. Je pa, dokler traja, teman oblak, ki preprečuje soncu sproščenosti, demokratičnemu dialogu in od tega odvisnemu učinkovitemu urejanju skupnih zadev, da bi polno zasijalo na Slovenskem.« Res: kdaj nam bo v tem času velikih sprememb končno zasijalo sonce sproščenosti? V letih, ko se je rojevala naša država, smo imeli mnogi občutek, da že sije, a so ga pozneje spet zakrili premnogi oblaki …