Je že Bog naredil, da je moškega sram (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. junij 2011 / 06:00

»… Vidim, da sem naredil napako, ker sinov nisem že takoj po končani osemletki spodbujal, da bi šla med počitnicami delat, da bi že takrat videla, kako to je, ko trpijo roke, ko nastanejo žulji in ko zvečer hitimo v posteljo zaradi utrujenosti, ne zaradi predolgega gledanja televizije. Ja, kar nekaj časa je trajalo, da je tale naš fant dojel, da z ženo nisva hudobna, ker mu ne moreva dati denarja, da ga le nimava, ker sem ostal brez službe. Veste, je že Bog tako naredil, da je moškega, ki na tej črti odpove, hudo sram. Tudi mene je bilo …«

Nikolo so učili, da mora sebi odtrgovati od ust, da bi le imeli otroci vse, kar potrebujejo za življenje.

»Ja, saj vem, da sem sinova razvajal, čeprav tega prav na glas ne bom nikoli razglašal. Vseeno sta dobila marsikaj, česar morda ne bi, če bi bil pameten in bi finančno stanje že od samega začetka prilagajal družinskim prihodkom. Fanta sta smučala, igrala nogomet, vzel sem počitniški kredit, da smo vsako leto hodili na morje. Počel sem stvari, tudi na skrivaj, da je le bilo na zunaj videti normalno in tako kot imajo drugi. Mlajši je bil za povrh še modelar, si predstavljate, koliko drobiža smo investirali v modele letal? Raje ne,« se je zlatih let spominjal Nikola.

Mislil je, da bo kakšen dodaten evro zaslužil s priložnostnim zidarjenjem kot nekoč, pred davnimi leti, ko je njegov oče prišel v Slovenijo s trebuhom za kruhom, s seboj na zidarske odre pa je jemal tudi sina. Bila sem presenečena, ko mi je to povedal, saj njegova 'gorenjščina' nima prav nobenega naglasa.

»Moj oče je zmeraj trdil, da je treba biti tistemu, ki te sprejme, hvaležen tudi s tem, da se naučiš njegovega jezika,« je nadaljeval Nikola.

Njegov oče je do zadnjega dne govoril pristno slovensko-črnogorsko mešanico. Žal oče ni bil podobno napreden tedaj, ko je bilo treba sina poslati v šole.

Nikola je tudi čebelar, ima sicer le tri panje, a čebele bodo zadnje, kar bo šlo od hiše. Z vso ljubeznijo se jim posveča in one mu jo vračajo, saj ga menda še nikoli niso opikale.

»Ko bi lahko razložil, kako mučni so trenutki, ko z ženo sediva za mizo in obračava evre, ki nama po plačilu položnic ostanejo. Ni jih veliko, a se potrudiva, da nobenega kovanca ne vrževa stran. Na srečo pridelava zadosti zelenjave, kakšno jabolko tudi zrase, ko se prične sezona mandarin, se odpravim k stricu na jug, tam mu pomagam pri obiranju, za lon pa mi da s seboj nekaj gajbic mandarin, da pokrijem vsaj stroške bencina. Veste, žena je bolj rahlih živcev, njo zmeraj potre, ko se zave, da ni tako, kot je bilo nekoč,« še doda.

Nikola ne mara stati v vrsti pri Karitas ali Rdečem križu. Pravi, da je to ponižujoče, poleg tega pa tudi nevarno, saj se človek hitro navadi živeti iz rok v usta in mu ni več do tega, da bi hodil v službo, zlasti ne za majhne denarje.

»Kakšno ponižanje je to, ko stojiš tam in potem prideš na vrsto in ti rečejo, da nimajo drugega kot makarone in riž.« Ko to reče, mu glas za spoznanje zatrepeče. Potem pa dvigne glavo in doda, da bi bilo ponižanj za tiste, ki so izgubili službo, veliko manj, če bi imeli kakšno agencijo za priložnostna dela, pa čeprav za en sam dan, za obiranje jabolk, jagod, na primer. Za zlaganje drv pri kakšnem starejšem. Zelo sem se strinjala z njim.

Spomladi je stopil do nekega kmeta, vprašal ga je, če potrebuje kakšno pomoč. Z njim je šel v gozd, kjer sta vlačila hlode, delal je butarice, in to od jutra do večera, vmes je bila sicer malica, kljub temu se je vračal domov ves izmozgan. Poleg plačila je dobil še gajbo krompirja, tako da se mu je kar samo smejalo.

»Nekaj tednov zapored sem pral avto nekemu sovaščanu, pomembnemu človeku. A še do danes ni zbral tisto malo drobiža, da bi mi plačal, zmeraj se mi sicer zahvali, obenem pa tudi reče, da ima navado plačevati s kartico, da zato nima gotovine pri sebi,« se nasmehne.

Zaupa mi še, da se kdaj zgodi, da se z ženo najesta in kaj popijeta na tuj račun. Namreč: ne mine dan, da ne bi prinesel poštar kakšnega vabila za nakup novih odej, posode in podobnega. Reklamno prodajo običajno pripravijo v kakšni gostilni, kjer morebitnim kupcem postrežejo vsaj s pijačo, če že s hrano ne. Potem obsedita na predstavitvi za kakšno uro ali dve- in gresta nazaj domov.

Medtem ko sva še kramljala, je žena že zalivala endivijo. Upa, da jo bo lahko prodala, saj živi v bližini veliko mladih družin, ki nimajo časa, da bi se ukvarjali z vrtom. Ko vprašam, zakaj jim ne pazita otrok, je odločno zmajal z glavo.

»To pa ne,« je odgovoril. »Si predstavljate, da se bi komu kaj zgodilo?! Raje sem lačen, kot pa da bi me vest pekla do konca dni,« je še dejal.

(konec)