Mirna razdružitev ni bila mogoča

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / sobota, 25. junij 2011 / 06:00

Janez Slapar je v času osamosvojitve Slovenije načeloval republiškemu štabu Teritorialne obrambe. Donedavnega je bil predstavnik slovenskega obrambnega ministrstva v OZN.

Kako se prvi slovenski general, danes že upokojen, spominja dogodkov iz obdobja slovenske osamosvojitve? V obdobju prvih večstrankarskih volitev spomladi 1990 je bil poveljnik Teritorialne obrambe Gorenjske in aktivno vpleten v premeščanja orožja 15. maja. Gorenjska je takrat vse orožje obdržala in kasneje pomagala tudi drugim pokrajinam v Sloveniji, ko se je oblikoval projekt manevrske strukture narodne zaščite, se spominja Janez Slapar, ki je bil vključen tudi v ta projekt in v iskanje možnih lokacij za morebitno usposabljanje nabornikov Slovenije. Konec septembra 1990 ga je na njegovo presenečenje na predlog Janeza Janše takratno slovensko predsedstvo imenovalo za vršilca dolžnosti načelnika in poveljnika republiškega štaba TO. Kot pripoveduje, so do plebiscita 23. decembra 1990 zaradi groženj jugoslovanske armade, da bo s silo prevzela orožje teritorialne obrambe in evidence nabornikov, izvajali naloge, ki so spadale v sklop bojne pripravljenosti. Premeščali so orožje na tajne lokacije. Med polletnimi pripravami na razglasitev samostojnosti Slovenije so se pripravljali na usposabljanje nabornikov v enotah TO. Treba je bilo zagotoviti tudi dodatne količine orožja, zlasti za protioklepni boj in protizračno obrambo. Pripravljali so usposabljanja, štabne vaje, mobilizacijsko taktične vaje, in hkrati spreminjali obrambno zakonodajo, da so imeli za vsa svoja dejanja pravno podlago, je general Slapar nizal dogodke iz tega časa.

»Ko gledam nazaj, smo v javnosti vedno govorili, da ni razlogov, da ne bi samostojnosti razglasili in šli mirno iz Jugoslavije, v sebi pa smo vedeli, da JLA ne bo pristala na miren odhod Slovenije. Pekrski dogodki so utrdili prepričanje, da mirne razdružitve ne bo,« pripoveduje Slapar. »V vojni za Slovenijo smo hoteli, da je število spopadov in žrtev omejeno na minimum, da nam stvari ne uidejo iz rok. Naša stran je izvajala v predpripravah predvidene ukrepe: blokada komunikacij, blokada vojašnic, odvzem pristojnosti nad mejo in letališčem. Armada je odgovorila z orožjem, prišlo je do spopadov na več kot sedemdesetih lokacijah (nekaterih tudi večjih). V desetih dneh vojne sta bili dogovorjeni dve prekinitvi spopadov, ki ju je armada obakrat prekršila, tretja prekinitev je bila na podlagi brionskega sporazuma, nato so se spopadi prenehali. Armada se je do brionskega sporazuma razpolovila, veliko nabornikov je zbežalo iz vojašnic, častniki so prestopali na stran TO, armada ni mogla vzpostaviti nekdanjega stanja, in Miloševič je ocenil, da je najbolje, da Jugoslavija nadaljuje brez Slovenije. 17. julija je zvezno predsedstvo odločilo, da se armada umakne iz Slovenije. Bojna pripravljenost slovenske vojske pa se je lahko končala šele z odhodom zadnjega vojaka JLA iz Slovenije 25. oktobra 1991.«

Med dogodki tistega časa, ki jim osebno pripisuje največji pomen, sogovornik omenja tri: prvi je mobilizacijsko-taktična vaja Premik marca 1990, ko so bataljon iz severne Primorske premestili na območje Dolenjske; drugi je zaobljuba prve generacije slovenskih vojakov 2. junija isti dan na Igu in v Pekrah, tretji je slovesnost ob razglasitvi samostojnosti. In še četrti, ko smo bili iz evforije ob tem svečanem dogodku že naslednje jutro potisnjeni v vojno.

»Težko bi odgovoril, ali je današnja Slovenija tisto, kar smo si želeli pred dvajsetimi leti. Da, lahko bi bilo danes boljše in lepše, lahko pa tudi slabše. Slovenija je v dvajsetih letih vendarle veliko dosegla: razmeroma hitro široko svetovno priznanje ter uspešno vključitev v EU, NATO in druge mednarodne organizacije. Nekateri domači dogodki niso šli v smeri, ki bi si jo človek želel, denimo nepošteno lastninjenje. Tudi razmere na ekonomskem področju, ki so sicer odraz globalne krize, niso najboljše, sam pa bi si želel tudi bolj socialno državo. Več let sem živel v ZDA in spoznal tamkajšnje razmere, v primerjavi z razmerami tam smo v Sloveniji lahko še zadovoljni.«