Kljub pritiskom za samostojnost

Ko je nastajala samostojna slovenska država, je bil Ivan Oman član predsedstva. Najbolj živo mu je v spominu razširjena seja predsedstva, sklicana navsezgodaj zjutraj po razglasitvi samostojne Slovenije.

Po dvajsetih letih od usodnih dogodkov so spomini že nekoliko zbledeli, pravi ustanovitelj kmečke stranke in član prvega slovenskega predsedstva. Spominja se dvomov pred razglasitvijo samostojnosti Slovenije, ko so se v vrhovih strank prepričevali, kako priti do uresničitve plebiscitne odločitve. Pri nekaterih je bilo že pred plebiscitom čutiti nasprotovanje, pravi Oman.

»Dostikrat smo na predsedstvu slišali, da ni nič pripravljenega, a se je izkazalo, da vendarle je, saj je v zadnjih tednih skupščina sprejemala t. i. osamosvojitvene zakone; pokazalo se je tudi, da so zadeve v zvezi z obrambnimi pripravami vendarle kar v redu narejene,« se spominja takratnih dvomov. »Najbolj mi je v spominu seja 27. junija. Navsezgodaj zjutraj me je prebudil telefon, povedali so mi, da je sklicana razširjena seja predsedstva že ob 6. uri. Sporočili so mi, da bodo pome prišli policisti, ker sam verjetno ne bom mogel priti v Ljubljano. In izkazalo se je, da zaradi cestnih blokad res ne bi. Na seji so bili poleg članov predsedstva navzoči tudi predsedniki vlade, parlamenta, zunanji, obrambni in notranji minister, Drnovšek kot član zveznega predsedstva in nemara še kdo. Po dveh urah je bil sprejet sklep, da bomo na napad JLA odgovorili z orožjem in tako branili svojo odločitev za suverenost.«

»Med desetdnevno vojno sem ves čas sodeloval na predsedstvu. Spomnim se, da je bila 29. junija na hitro sklicana seja skupščine. To je bilo dan potem, ko je bil v Zagrebu sestanek, na katerem sta se sestala predsednik Kučan in zunanji minister Rupel s t. i. evropsko trojko in z nekom iz federacije. Na seji skupščine je poslanec Gros zahteval od predsednika Kučana in ministra Rupla, naj povesta, kaj sta podpisala v Zagrebu. Oba sta trdila, da ničesar, se je pa pozneje pokazalo, da sta vendarle nekaj podpisala, kar je kmalu zatem ob obisku v Ljubljani potrdil Stipe Mesić, član zveznega predsedstva. Ni pa povedal, kaj ali pa vsaj jaz tega nisem slišal. Očitno pa to po mojem ni imelo nikakršnega vpliva na kasnejše dogodke. Glavni vpliv je vendarle imela odločitev o obrambi suverenosti z orožjem.«

Ko se Ivan Oman spominja ozadij takratnih dogodkov, omenja tudi, kako je kakšen teden pred razglasitvijo samostojnosti prišel v Ljubljano ameriški veleposlanik in je demosovce vsakega posebej prepričeval, naj ne gremo v razglasitev neodvisnosti. Zagotavljal je, da nas ZDA ne bodo priznale. In res je potem priznanje ZDA prišlo med zadnjimi. »Odločitev o razglasitvi samostojnosti smo sprejeli kljub pritiskom,« še pravi Oman.

Kako pa na državo gleda danes?

»V zvezi z dvajsetletnico sem ob več priložnostih imel nekaj govorov in v vsakem sem zastavil vprašanje: ali je Slovenija 2011 tista Slovenija, za katero smo glasovali 23. decembra 1990? Večinoma na to vprašanje dobim odgovor: ne.« Takrat so si predstavljali urejeno državo, danes pa je s pravno državo hud križ, pravi Oman. Vladajo kapitalski lobiji, ne delujejo sodstvo, tožilstvo, policija. Država je zadolžena kot že dolgo ne in bati se je, da bo šla po poti Grčije in Portugalske. Ob neuspelem trojnem referendumu pa je Oman povedal anekdoto, kako je v Franciji general De Gaulle neki predlog na referendumu povezal s pogojem: če ne bo potrjen z dvotretjinsko večino, bo odstopil. In je res odstopil, ker je bil predlog sicer sprejet, a ne z zadostno večino. Tu v primerjavi z našimi dogodki ni kaj dodati, pravi Oman.