Ponosni na domoljubno dejanje

Jana in Matej Demšar, Žgajnarjeva z Zaprevala, sta ponosna, da je njuna domačija julija leta 1991 nekaj dni gostila "glavni štab", ki je vodil osamosvojitev Slovenije.

»Kosil sem na travniku, ko je prišel neki gospod, češ da ga pošilja Miran Bogataj, vprašat, ali bi dali svojo domačijo na voljo, če bi prišlo do izrednih razmer. Zapreval oz. preval med Selško in Poljansko dolino, kjer je Ministrstvo za obrambo postavilo repetitorsko postajo, namreč velja za najbolj strateško točko med Gorenjsko in Primorsko. V tistih letih sem tudi spoznal Mirana Bogataja, prek takratnega sekretariata za obrambo pa smo v teh krajih pridobili kar nekaj sredstev za ceste, komunikacije, telefonijo …,« se spominja Matej Demšar. In kot ironija: glavni telekomunikacijski vod so gradili vojaki JLA.

Demšarjevi so sprejeli odgovornost in julija 1991 je k njim res za nekaj dni prišla koordinacijska skupina, ki je takrat vodila delovanje policije, vojske in drugih obrambnih sil za osamosvojitev Slovenije. Na tiste dni danes spominja plošča, ki so jo leta 2006 ob 15-letnici osamosvojitve vzidali na hišo. Matej Demšar pravi, da so zelo ponosni, ker so bili na ta način del takratnega dogajanja in da so imeli v negotovih časih toliko hrbtenice, da so sprejeli tveganje in opravili domoljubno dolžnost. Zakonca Jana in Matej Demšar se spominjata, da je moralo vse potekati v strogi tajnosti. Ker so pričakovali namestitev koordinacijske skupine, so morali odreči gostoljubje neki družini, ki se je že prej dogovorila, da bo prišla k njim na varno. Zagotovili so jim sicer namestitev na neki drugi kmetiji, vendar jim je družina kljub vsemu to zelo zamerila. Najbolj neugodno je bilo, ko se je pojavila na dvorišču s kovčki prav tisti dan, ko bi morali priti člani koordinacijske skupine. Zagato so nekako rešili, opolnoči pa je skupina res prišla in v Zaprevalu namestila kako stotnijo vojakov, tako da je bil zaprt ves hrib tja do Četene Ravni.

»V tistih dneh smo bili odrezani od sveta,« se spominjata Demšarjeva. »Pri nas so bili Bavčar, Janša, Krkovič, Bogataj kot doma. Vzdušje je bilo resno, vendar ne moreče, znali so se tudi pošaliti. Na voljo smo jim dali telefon, in ko se je Jana nekoč oglasila na zvonjenje, je bil na drugi strani hrvaški obrambni minister … Lahko smo občudovali visoko raven organizacije in avtoritete, videti je bilo, da ima vodstvo takratne osamosvojitve vse trdno v rokah, kar je zbujalo zaupanje, da bodo vse dobro izpeljali. In so res!«

Takrat smo bili Slovenci enotni, pravita Demšarjeva, nikakršnega leporečja ni bilo, in če osamosvojitvenih dogodkov ne bi vodila odločna, enotna in uigrana ekipa, najbrž ne bi šlo. »Izredno spoštujeva ljudi, ki so takrat vodili osamosvojitev,« poudarjata Demšarjeva. In ponosna sta tudi na svoje takratno domoljubno dejanje. Spomnita se, da se v tistih negotovih dneh niti še niso zavedali, v kaj so zagrizli, pozneje pa je prihajalo za njimi. Okoliščine niso bile enostavne, danes lahko govorimo …

In danes? Poštenje nam je ušlo, mnogi vplivni ljudje so izkoristili priložnost in se okoristili, gospodarska, socialna in moralna kriza najeda današnjo Slovenijo, sta razočarana Demšarjeva. Moti tudi politična in vladna anarhija ter bojazen, da bi na volitvah morda zmagal Janez Janša, pravi Matej Demšar. Meni namreč, da je tudi v politiki pomembna avtoriteta, tako kot na kmetiji ali v podjetju, da delo dobro teče.