Dobil je medijsko vojno

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 24. junij 2011 / 06:00

Jelko Kacin, danes poslanec v Evropskem parlamentu, je bil kot minister za informiranje ena najbolj prepoznavnih osebnosti slovenske osamosvojitve.

V pogovoru ob dvajsetletnici se je najprej spomnil svoje odredbe s 17. maja 1990, ko je kot pomočnik sekretarja za obrambo na občini Kranj svojim petim sodelavcem naložil, da se vse orožje in strelivo upravnih organov občine odda v prostore centra za obveščanje: »Ko so po nekaterih občinah odvzemali orožje TO in ga vozili v vojašnice, smo ga pri nas iz vojašnice vozili ven: fantje so ga zapakirali v zaboje Civilne zaščite in ga s kombiji prepeljali ven.«

Kmalu po teh zapletih je bil Kacin imenovan za namestnika sekretarja za obrambo Janeza Janše, kar je bilo po njegovih besedah za Kranj precejšnje presenečenje, saj je na prvih demokratičnih volitvah kandidiral na listi ZSMS. »Zaradi tega lahko utemeljeno trdim, da je bila takratna vlada nadstrankarska in čeprav nisem pripadal nobeni stranki, ki je sestavljala koalicijo Demos, sem še danes ponosen na svoje delo v Demosovi oz. Peterletovi vladi,« je dejal Jelko Kacin. O poznejših dogajanjih, ko so ga postavili kot ministra za informiranje, pa pripoveduje:

»Hitro se je pokazalo, da razmere v Beogradu ne dopuščajo nobenega optimizma in da se je treba od začetka pripravljati na najbolj črne scenarije. To je oktobra 1990 pokazal vdor JLA v prostore republiškega štaba Teritorialne obrambe, pokazalo se je ob zapletih v Mariboru ob prvem služenju nabornikov v učnem centru v Pekrah, kazalo se je v stalnih pritiskih Beograda, naj pošiljamo svoje fante na služenje vojaškega roka in plačujemo prispevke v zvezni proračun. Po zadnjem srečanju predsednikov republik nekdanje Jugoslavije na Brdu se je pokazalo, da moj, že pokojni predhodnik Stane Stanič ne bo kos izzivom, ki so nas čakali ob aktu osamosvojitve. Zato je prišlo do širše reorganizacije vlade, kjer sem bil imenovan za sekretarja, kasneje ministra za informiranje. Natanko dva meseca sem imel časa do skrajnega roka za pripravo medijskega in promocijskega dela, ki je vključeval ustanovitev Slovenske tiskovne agencije, osamosvojitveno slovesnost, delo z domačimi in tujimi mediji, predvsem pa z elektronskimi mediji. Izkušnje so pokazale, da se je tudi JLA tako kot »rdeča armada« na vsak način skušala polastiti radia in televizije in nam onemogočiti komuniciranje z našim prebivalstvom in s svetom. O tem govorijo tudi letalski in topniški napadi na ključne oddajnike, na Krvavcu celo dvakrat. Takrat sem bil prvi, zadnji in edini minister za informiranje in hitro sem se zavedal, da nad menoj ni nikogar več, pod menoj pa tudi ne, na katerega bi lahko prenesel svojo vlogo. Zato sem takrat po svoje tudi »poosebljal« dogajanje v zvezi z osamosvojitvijo. Letos bomo skupaj s tedanjimi najožjimi sodelavci ob obletnici izdali časopisno prilogo, v kateri želim ta svoj obraz kot simbol osamosvojitve nekako razčleniti na kolektiv ljudi, ki so bili takrat z menoj in omogočili, da smo opravili svoje delo. Funkcija ministra za informiranje je bila začasna, pa tudi Demosova vlada zaradi zelo močnih kadrovskih prerivanj ni imela prav dolgega življenja. To na noben način ne zmanjšuje njenega prispevka k samostojni Sloveniji, saj je dosegla osamosvojitev in mednarodno priznanje vključno z vstopom v OZN. Izpeljala je plebiscit, spremenila je ustavo, kaj več pa smo še hoteli in lahko realno pričakovali takrat! Konec koncev je z orožjem branila in ubranila slovensko samostojnost.«

»Ko danes ocenjujemo dosežke izpred dvajsetih let, smo preveč kritični in ne znamo realno presoditi, kaj smo dobili in kako dobri smo bili. Edina primerjava je, če pogledamo navzdol proti jugovzhodu Evrope. Sedem let smo v EU in NATO, imamo skupno evropsko valuto evro in če hočemo, je ves svet naš,« pravi evropski funkcionar, ki nikoli ni imel kompleksa, ker prihaja iz Slovenije. Nasprotno, počuti se enakopraven, enakovreden in kompetenten kot vsi njegovi kolegi. Kot človek, ki je v času osamosvojitve po mnenju mnogih dobil »medijsko vojno«, pa meni, da bi se današnji politiki, vključno s predsednikom vlade, lahko iz takratnega komuniciranja naučili marsikaj koristnega.