Vonj po Sredozemlju (1)

Na pragu poletja v mislih že slišimo bučati modro in osvežujoče morje.

Čedalje bliže sta objem borovcev in vonj rožmarina, sivke pa peščenega smilja in žajblja. Te dehteče sredozemske rastlinice vsebujejo močno koncentracijo hlapljivih olj. Od tod tisti močan in prijeten vonj, vonj po Sredozemlju. Slednji še posebej godi astmatikom in bolnikom z drugimi pljučnimi obolenji, saj pripomore, da končno sproščeno zadihajo. Naberimo kakšno vejico za spomin na vroče poletne dni, če smo modri, pa tudi za začimbne in zdravilne namene.

Peščeni smilj za astmatike

Ne vem zakaj, ampak, peščeni smilj (Helichrysum arenarium) je tista rastlinica, katere videz in vonj mi na morju najprej padeta v oči in nosnice. Za tistega, ki ga morebiti ne pozna najbolje, naj povem, da gre za grmiček, ki zraste okrog trideset centimetrov visoko in ima številne majhne, ozke zavihane liste, ki so pokriti s kratkimi togimi dlačicami, stebla pa krasijo številni rumeni cvetni koški. Le še nekaj dni in na peščenih sončnih tleh ob morski obali bom končno lahko natrgala cvetne vršičke z vonjem po curryju in jih odnesla domov za začimbo. No, seveda jih bom brez večjih pomislekov uporabila tudi za lajšanje morebitnih zdravstvenih tegob, denimo migrene, zlate žile, naduhe oz. astme, kašlja, senenega nahoda, solzenja, revme, putike, če omenim samo nekatere tegobe, ki jim je po ljudskem prepričanju ta obmorski prebivalec grenkega okusa lahko kos. Z njim lahko zdravimo tudi opekline, luskavico, koprivnico in kožna vnetja. Najbolj upravičena pa naj bi bila njegova raba pri težavah z žolčem, kar so tudi znanstveno dokazali. Ker naj bi pospeševal odvajanje žolča in sproščal krče gladkih mišic, je v pomoč pri zdravljenju kroničnega vnetja žolčnika in žolčevodnih motenj, ki jih spremljajo krči. Zaradi grenčin spodbuja izločanje prebavnih sokov v želodcu in pospešuje delovanje trebušne slinavke. Rahlo naj bi gnal tudi na vodo. Čaj pripravimo kot poparek: dve žlički posušenih cvetov poparimo s skodelico vrele vode in pustimo stati deset minut, nato precedimo. Pijemo po tri skodelice čaja na dan. Zelo dobro se obnese tudi za inhalacije pri astmi, bronhitisu, nahodu in senenem nahodu.

Žajbelj proti navalom vročine

Čeravno žajbelj (Salvia officinalis) raste domala na vsakem domačem vrtu in ga zelo dobro poznamo, je čisto nekaj posebnega, če ga naberemo divje rastočega kje ob jadranski obali ali po otokih. Ne rabimo veliko znanja, da najdemo ta samonikel močno razvejan polgrm z rahlo kosmatimi sivo zelenimi listi, ki zraste tudi do pol metra visoko. Cvete podobno kot mrtva kopriva s svetlo vijoličastimi ali belimi cvetovi. Predlagam, da delček dopusta izkoristimo tudi za tovrstno prijetno opravilo. Ta značilna rastlina sredozemske flore, ki varuje pred okužbami, je velik ugled uživala že v antiki. Ljudsko zdravilstvo ga že od nekdaj uporablja za urejanje prebave, zdravljenje dihal, razkuževanje in pomirjanje. Nemara je najbolj pomemben za odpravljanje prebavnih motenj. Kako tudi ne. Učinkovito namreč sprošča vetrove, blaži krče, odpravlja drisko, pa bruhanje … Ker deluje protivnetno, razkuževalno in protibolečinsko, z njim dosegamo velike uspehe tudi pri zdravljenju vnetij žrela, dlesni in jezika. Blagodejen je pri lajšanju astme in bronhitisa. Po žajblju sezimo tudi v primeru, da se iz kateregakoli razloga prekomerno potimo. Ker ima močan vpliv na hormone, pripomore k dvigu razpoloženja v obdobju menopavze, zlasti uravnava vročinske valove in pretirano znojenje. Žajbelj koristi tudi dekletom v puberteti, saj skrbi za dobro počutje med menstruacijskim ciklom in pospešuje menstruacijo. Vem, da veste, a na hitro ponovimo – čaj pripravimo v obliki poparka: pol čajne žličke posušenih žajbljevih listov poparimo s skodelico vrele vode, pokrijemo in pustimo stati pet minut, nato precedimo. Za zunanjo rabo pripravimo poparek iz ene žličke žajblja in skodelice vode.

Tudi prihodnji teden bo v naši rubriki dišalo po Sredozemlju.