Sivkaste morajo bit`

V kranjski Mestni hiši so odprli razstavo z naslovom Gremo po borovnice!. Da ta drobni gozdni sadež ni kar tako, izvemo tudi v ličnem katalogu Grabljice za borovnice.

Ah, borovnice. Da so najboljše sveže, posute s sladkorjem, je prepričan otrok, da je ni čez marmelado, pravi mama, oče pa z veseljem nagne »borovničke« - za zdravje. Ne, borovnice sploh niso nekaj mimogrede, saj ima njihovo nabiranje, uporaba in prodaja na Gorenjskem dolgo zgodovino. O tem nas še kako prepričata razstava in katalog, ki ju je s sodelavci pripravila kustodinja Gorenjskega muzeja Helena Rant, o pomenu tega drobnega gozdnega sadeža, ki prav v teh dneh marsikoga zvabi v gozd, pa govori tudi velik obisk na odprtju razstave in krajšem predavanju na temo borovnic. »K raziskovanju tematike borovnic me je vzpodbudil en kup kamplnov oziroma grabljic, ki jih imamo v muzejskih depojih, pa tudi to, da sem doma z roba Udin boršta, v katerem borovnice vsako leto bogato obrodijo,« je povedala Rantova.

Ob eksponatih, ki si jih lahko ogledamo na razstavi, grabljicah, mericah za nabiranje, postopku, kako so izdelovali borovničev sok, je avtorica na panojih spletla zgodbo okrog nabiranja in trgovanja z borovnicami v preteklosti, podprto s fotografijami. Bi verjeli, da so leta 1957 v Kmetijski zadrugi v Naklem odkupili kar 28 tisoč ton borovnic in so jih vse izvozili, da so najbolj pridne nabiralke znale nabrati tudi po dvajset kilogramov na dan, da bi pravo borovničevo žganje danes stalo prek sto evrov, saj je iz dvesto kilogramov borovnico mogoče pridobiti le kakih šest litrov tapravega … Če se pravkar odpravljate v gozd: najboljše so tiste borovnice, ki so nabrane na roke in so malo sivkaste po vrhu. Preverjeno.