Živimo bolje, čeprav tega ne čutimo

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Gospodarstvo / torek, 21. junij 2011 / 06:00

Povprečna slovenska plača se je v dvajsetih letih s 43 evrov povečala na 967 evrov. Za večino dobrin pa moramo delati manj: za Clia skoraj trikrat manj, (skoraj) dvakrat manj za mleko, riž, krompir. Realno dražje je, zanimivo, moško striženje.

Kranj – Slovenski statistični urad je ob dvajseti obletnici razglasitve neodvisne države pripravil odlično publikacijo Sloveniji za dvajseti rojstni dan. V njej so podani podatki in primerjave zgodovinskega razvoja države, ki tudi na področju kvalitete življenja in gospodarstva kaže na takratno pozitivno odločitev.

V Sloveniji je 1. januarja letos živelo dva milijona 50 tisoč prebivalcev, kar je nekoliko več kot pred dvajsetimi leti. Vse boljše življenjske razmere, v katerih živimo, se odražajo v daljšanju življenjske dobe. Moški, ki so bili rojeni ob osamosvojitvi, lahko pričakujejo, da bodo živeli sedemdeset let, rojeni v letu 2009 pa 76 let. Ženske, rojene leta 1991, naj bi doživele 77 let, rojene leta 2009 pa 82 let. V dvajsetih letih se je močno povečalo tudi število diplomantov, s šest tisoč je zraslo na 18 tisoč!

Največji vir dohodka slovenskih gospodinjstev je plača. Povprečna neto plača, ki jo je prejel zaposleni v letu 1991, je znašala 43 evrov, lani pa 967 evrov. To pomeni, da se je povprečna plača nominalno povišala za 2144 odstotkov, realno pa za 79 odstotkov. Minimalno plačo smo uvedli leta 1995 (prej zajamčena plača), takrat je znašala 190 evrov bruto, lani pa 711 evrov bruto. Razmerje s povprečno plačo pove, da so danes delavci na boljšem: leta 1995 je minimalna plača znašala 41 odstotkov, danes pa 48 odstotkov povprečne plače.

Cene življenjskih potrebščin so bile v letu 2010 v povprečju za 1115 odstotkov višje kot leta 1991. Najvišja rast cen je bila v letu 1991 (115-odstotna), v letu 1992 pa 207-odstotna. Nato se je rast cen močno zmanjšala. Od leta 1995 so se najmanj zvišale cene obleke in obutve, komunikacij in stanovanjske opreme (od 82 do 90 odstotkov), najbolj pa stanovanjske najemnine in cene vode, elektrike in drugih storitev za stanovanja (za 263 odstotkov).

Danes je vse manj tradicionalnih družin – število zakonskih zvez se zmanjšuje že trideset let. V letu 2009 je bilo sklenjenih 6500 zakonskih zvez ali petina manj kot leta 1991, kar pa ne pomeni, da družin ni več. Statistiki so prvič spremljali zunajzakonske zveze leta 1981, ko jih je bilo dobrih deset tisoč, leta 1991 so jih zabeležili dobrih 17 tisoč, leta 2002 pa že več kot štirideset tisoč. Tudi število starostno upokojenih se je po osamosvojitvi močno povečalo, kar za 62 odstotkov, še največ leta 1992 in lani.

Od leta 1991 smo dobili tudi avtocestni križ (manjka le še nekaj odsekov, med njimi tudi na gorenjskem kraku). Spremembe v prometu pa so bile tudi drugje: število prepeljanih potnikov v javnem cestnem prevozu se je drastično zmanjšalo (le še 16 odstotkov števila potnikov iz leta 1991), hkrati pa se je povečevalo število osebnih avtomobilov. Pred dvajsetimi leti je bilo registriranih 603 tisoč osebnih vozil, konec leta 2009 pa kar milijon 59 tisoč vozil.

Delo je bilo v prejšnjem sistemu ena najpomembnejših vrednot, brezposelnosti skoraj nismo poznali. Po letu 1991 so se zgodile korenite spremembe. V tistem letu je bilo zaposlenih približno 972 tisoč oseb, zaradi hude gospodarske krize pa se je nato začela zmanjševati. Leta 1998 je bilo število zaposlenih najnižje – 881 tisoč. V letu 2008 je zaposlenost prvič in edinkrat preseglo izhodiščno leto 1991, zaposlenih je bilo 989 tisoč oseb, nato pa je zaradi gospodarske krize začela upadati – lani je bilo zaposlenih 949 tisoč oseb. Vse od osamosvojitve pa se je povečevala zaposlenost v javni (državni) upravi, danes je v njej zaposlenih kar 17 odstotkov vseh oseb, javna uprava se je povečala za 41 odstotkov.

Slovensko gospodarstvo je bilo v težavah na začetku in je tudi danes. Prva leta po osamosvojitvi so bila zelo težka, kar se je odrazilo v močnem padcu gospodarske aktivnosti: leta 1991 se je BDP realno zmanjšal za 8,9 odstotka, leta 1992 za 5,5 odstotka, nato se je gospodarska aktivnost začela povečevati, kar je trajalo do leta 2008. Najbolj se je BDP zvišal v letu 2007, za 6,9 odstotka. V 2009 se je znova zmanjšal (za 8,1 odstotka), v letu 2010 pa smo zrasli za 1,2 odstotka. V dvajsetih letih se je BDP realno zvišal za 73 odstotkov, produktivnost se je povečala za 77 odstotkov.

Močno se je spremenila struktura gospodarstva (to je značilno tudi za druge evropske države). Delež kmetijskih dejavnosti se je zmanjšal za več kot polovico, močno se je zmanjšal tudi delež industrije in gradbeništva (leta 1991 44 odstotkov BDP, lani 31 odstotkov), večji pa je delež storitev – s 50 v letu 1991 na 67 odstotkov BDP v letu 2010. Pred dvajsetimi leti je slovensko gospodarstvo izvozilo kar 80 odstotkov BDP (uvozilo 70 odstotkov), lani pa je imel izvoz 67-odstotni delež v BDP. Vsa leta je Slovenija ustvarjala tekoči proračunski primanjkljaj (podatki od leta 1995: 0,1 do štiri odstotke BDP). Po letu 1994 se je stalno povečevala zadolženost države. Takrat je dolg znašal 1,6 milijarde evrov ali 19 odstotkov BDP, do izbruha krize leta 2009 je bil dolg precej stabilen. Do vstopa Slovenije v EU se je povečeval na 27 odstotkov BDP, v letu 2009 pa se je povečal za 4,2 milijarde evrov (na 12,5 milijarde evrov ali 35 odstotkov BDP).

Gospodarska razvitost po regijah ni enaka. Pozitivno najbolj izstopa osrednjeslovenska regija, Gorenjska pa začenja drugo polovico na lestvici regionalnega BDP na prebivalca. V zadnjih petnajstih letih je ta na Gorenjskem celo padel v primerjavi z drugimi slovenskimi regijami.

Čas dela, ki ga mora opraviti delavec s povprečno neto plačo za nakup enote proizvoda ali storitve.