Ah ne, bencin z vodo

Saj nimam nič proti Poljakom, ampak v manj kot štiriindvajsetih urah sem jih bil že drugič pošteno sit.

Naj tam, kjer sem končal zadnjič, tokrat začnem. Darjin stavek iz dnevnika se mi je namreč vtisnil v spomin. »Po par kilometrih Igor ostane zadaj. Shit, a je spet nekaj narobe?« je zapisala in nadaljevala: »Ko ga počakava, pove, da mu v motorju nekaj ropota vsake toliko časa. Stari preizkusi njegovega spačka, nič ni hudega, motor dela čisto v redu.«

Z lahkoto sem si v spomin priklical tisti bedni občutek, ko se mi je zazdelo, da v motorju spet nekaj škrta. Bil sem prepričan, da je to, da ti sredi Ukrajine eksplodira motor, ki ti ga po vseh pripetljajih z res veliko sreče na najboljši možen način uspe zamenjati z nadomestnim, povsem dovolj za eno potovanje. Sem mar prehitro pomislil, da smo po vsem tem končno opravili s šravfanjem? No, mogoče je tudi res, da se po takih izkušnjah vsak najmanjši šum sliši kot ropot, da še tako majhna sapa piha kot močan veter, in je bil tudi tokrat strah prevelik. Skratka Aljažu se ni zdelo nič čudnega, zato smo z za kakšen kilometer počasnejšo vožnjo nadaljevali pot proti nemški meji.

Kaj kmalu tudi sam opazim, da se iz izpušne cevi Staretovega spačka vsake toliko časa pokadi bel dim. Ugotovim, da se močno kadi ob vsakem prestavljanju v nižjo ali višjo prestavo. Malce si oddahnem, ker kaže, da je problem, ha, ha vendarle »globalne narave« in ni spet nekaj pri meni narobe, hkrati pa me zadeva začne skrbeti. WTF bi se recimo s kratico reklo v sms besednjaku. V vzvratnem ogledalu opazim, da se kadi tudi iz našega spačka. Odločimo se, da si bomo na vprašanje, če je mogoče nekaj narobe z bencinom, odgovorili na prvi bencinski postaji po prihodu v Nemčijo. Dotočimo bencin, naredimo kakih dvajset kilometrov in naša domneva se potrdi. Vse je v redu. Očitno je bilo gorivo z zadnje bencinske bolj švoh ali pa je Poljak iz preprostega izračuna, da bi z dodajanjem vode »naredil več bencina«, na naš račun želel zaslužiti kakšen zlot več. Še enkrat sem bil jezen na naše slovanske brate. Ne, saj nimam nič proti Poljakom, z njimi imam sicer kar v redu izkušnje, ampak tisto poletje leta 2009 so mi pa res zrasli čez glavo. Dobre volje, da je vse v redu, se nabašemo v neki avtocestni restavraciji in izračunamo, da nas do srečanja loči le še 150 kilometrov.