Obiskal domovino svoje matere

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. junij 2011 / 06:00

Pred 65 leti napisana knjiga o Sloveniji, posvečena Francetu Bevku, je bila šele lani jeseni prevedena v slovenščino. Za avtorjevega sina Davida Hendryja je bila to spodbuda za srečanje s slovenskimi sorodniki.

Ljubno - Škotski pisatelj James Findlay Hendry je leta 1945 napisal knjigo z naslovom The Black Bird of Ospo in jo posvetil slovenskemu pisatelju Francetu Bevku. 65 let je minilo, preden je bila knjiga novel in črtic, ki govori o življenju Slovencev in njihovem boju proti fašizmu med dvema svetovnima vojnama, končno prevedena tudi v slovenščino. Prav prevod je bil tisti impulz, ki je to pomlad v Slovenijo pripeljal avtorjevega sina Davida Hendryja. Obiskal je sorodnike v Ljubnem, v kraju, ki ga opisuje tudi očetova knjiga.

Leta 1938 rojeni David Hendry je namreč sin Škota in Slovenke, Teodore Ušaj iz Gorice. Njegova oče in mama sta se spoznala na Dunaju leta 1932; on je bil študent dunajske diplomatske akademije, ona, takrat že ameriška državljanka, je zaradi svojega bogatega znanja tujih jezikov delala na ameriškem veleposlaništvu na Dunaju. Postala je njegova muza. Leta 1936 sta se poročila v Glasgowu, leto dni kasneje se jima je rodil sin David.

»Svoje matere se pravzaprav ne spomnim, umrla je leta 1941 v enem od številnih medvojnih bombnih napadov na London, kjer je živela z mojim očetom. Jaz sem bil takrat pri starih starših v Glasgowu, star le tri leta in pol. Leta 1939 sem sicer s staršema obiskal Gorico, potem pa s svojimi slovenskimi sorodniki nisem imel več osebnih stikov, dokler me ni pred časom poklical očetov založnik in njegov dober prijatelj, ki mi je povedal, da v Sloveniji pripravljajo prevod očetove knjige,« je na deževno majsko popoldne pripovedoval v dnevni sobi svoje sestrične Marije Ussai v Ljubnem.

»Vse se je zgodilo tako hitro,« zgodbo nadaljuje Ussaijeva, hči Teodorinega brata Feliksa. »Tisti časi okoli vojne so bili nenavadni, sploh če jih gledamo z današnjimi očmi. Družina Ussai je iz rodne Gorice bežala pred fašizmom – starša sta se odpravila v Kanado, z njima tudi dva otroka, Ida in Robert, kmalu še Teodora, ki se je zaposlila na italijanskem konzulatu, od koder je šla nato študirat na Dunaj. Moj oče in še eden od bratov sta bila poslana k družinam na Gorenjsko, na Posavec, in ta del rodbine je za vedno ostal tu. Mojega očeta je vzela k sebi družina iz Ljubnega, nekaj časa je na Gorenjskem živela tudi teta Teodora. O svojem življenju je pripovedovala možu Jamesu, ki je naše kraje nato v knjigi opisal v črtici z naslovom Marija Ljubenska.«

James Hendry je bil jezikoslovec, študiral je ruščino in francoščino, in dolgoletni diplomat. »Posebej ruščino je imel rad, zato je bil tudi poslan na britansko ambasado na Dunaj, kjer je živel do leta 1952, jaz pa sem bil ta čas v glavnem pri svojih starih starših na Škotskem. Vem, da je imel oče dobre odnose s stricem Feliksom, družino pa je skupaj držala teta Ida, ki je živela na Primorskem. Tudi jaz sem imel nekako ves čas stik z jezikom svoje matere: ko je oče služboval v Avstriji, sem kratek čas hodil v šolo v Celovcu. A ko je leta 1990 umrla teta Ida, sam pa sem vmes 18 let živel v Kaliforniji, sem popolnoma izgubil stik z mamino družino.«

Dokler ga ni poklical Rajko Slokar, upokojeni ravnatelj novogoriške knjižnice Franceta Bevka, ki se je odločil, da bo prevedel očetovo knjigo. »Ko sem z ženo prihajal sem, pravzaprav nisem dobro vedel, v kaj se podajam, a po dneh, ki sem jih preživel v Sloveniji, vem, da bom še prišel.«