Tito in tovariši

Pa smo jo dobili: res dobro knjigo o Titu! Znanstveno, kritično in hkrati zelo berljivo.

Doslej smo poznali predvsem knjige, ki so ga bodisi nekritično slavile ali pa dajale v nič, češ da je bil zločinec, ženskar, despot, megaloman … Za moj okus doslej najboljšo knjigo o Titu je napisal zgodovinar Jože Pirjevec in ji dal naslov Tito in tovariši. Brez tovarišev, ki so ga obdajali in jih je vodil, ne bi zmogel svojih zgodovinskih podvigov, hkrati pa Pirjevec izpostavi dejstvo, da se je z vsemi razšel in ostal na koncu, v bližini smrti, povsem sam. Milovana Djilasa in Aleksandra Rankovića je odstavil, do konca se je od »velikih štirih« iz NOB obdržal edino Edvard Kardelj, a tudi z njim je imel težave. Edini od tovarišev, ki je ostal ob njem vse do smrti, je bil skrivnostni belokranjski Slovenec Josip Kopinič (1911-1997), s katerim sta se poznala še iz temačnih moskovskih let, ko so bile Stalinove čistke na vrhuncu. Ko je Titov dvorni pisar Kardelj spisal svoje življenjsko delo – Ustavo 1974 – se je med starima zaupnikoma razvil zanimiv pogovor, ki priča tudi o vzdušju »na dvoru«. Kopinič o tem pogovoru: »Bil sem pri njem leta 1974. Pravim mu, Krista ti boga, kaj ti piše ta Edo. Piše, pravim, neumnosti. V ustavi imaš petsto, šeststo členov. Vprašam ga, ali je to prebral. Reče: Nisem. Pravim, ali misliš, da bo kadar koli kateri koli Jugoslovan, če ni pravnik, to prebral. Ne, Kristus bog! Pravim, najboljša ustava je katoliška, deset zapovedi in 'voljno'. Tu veš, da ne smeš pojebati svoje sosede, ker bo sosed jezen, ne smeš krasti in tako dalje. Ali ameriška: imaš dve strani in bog! Nič več! Vidiš, dvesto let sta jim dovolj dve strani. A ti potrebuješ Eda Kardelja z Bakarićem, s kompanijo, da imamo na stotine strani ustave, ki je niti Kristus bog ne razume. On pravi: Kaj hočeš, jaz ne morem vsega tega pisati, jaz nisem pravnik.'«

V duhu »katoliške ustave« je bil vzgojen tudi deček Josip Broz, ki je kot Maršal Tito dosegel tako rekoč vse časti tega sveta. Papež Pavel VI. ga je sprejel v svoji knjižnici in počastil z besedami: »Gospod predsednik, vi združujete narode in kontinente.« Britanska kraljica Elizabeta II. pa je po pogovoru z njim izjavila: »Če je bil ta človek mehanik, jaz nisem angleška kraljica.« Dobil ni samo najbolj prestižnega priznanja, za katerega so ga predlagale mnoge ugledne svetovne osebnosti in organizacije – Nobelove nagrade za mir. Zakaj? Poluradna razlaga Nobelovega komiteja je bila, da je Tito predvsem vojak in da kot tak ne more dobiti nagrade za mir. (Dobil pa jo je general in diplomat Le Duk To, ki se je s Henryem Kissingerjem dogovoril za mir v Vietnamu.) Pirjevec kot dejanska razloga navaja dva. Prvi: nasprotovanje ZDA in vplivnega judovskega lobija v Ameriki, ki je Titu zameril njegovo proarabsko politiko. Drugi: dolgi memorandum, ki ga je spisal Kranjčan Ljubo Sirc in v njem naštel Titove najhujše »grehe«. Zadnje posredovanje je opravil norveški kralj, ko je Titu predlagal, naj se javno opraviči zaradi Golega otoka. Ta pa je bil odločen: »Informbirojevcem se ne nameravam opravičevati.« Klanjanje tudi sicer ni bilo v Maršalovi naravi. Pirjevec njegovo življenjsko držo povzame s pregovorim, ki ga je imel Tito sam najrajši: »Ako sam u džamiji bio, klanjao se nisam.« Denimo, da je ta džamija prispodoba svetovne komunistične cerkve s papežem Stalinom na čelu ali pa bipolarnega sveta dveh velikih sil …

S svojimi ženami Tito ni imel sreče, onesrečil jih je, one pa njega. Jovanka je moža, ki je v letih 1941-45 iz nič ustvaril armado osemsto tisoč vojakov, spravila na rob obupa. Številni se spominjamo, kako se je nehala pojavljati v javnosti, zakulisja pa nismo poznali. »Po vrsti nesporazumov je med zakoncema Broz počilo februarja 1975 v bosanskem letovišču Igalo. Tu je Jovanka uprizorila takšne izpade, da so se predsednikov pribočnik general Marko Rapo in njegovi zdravniki resno ustrašili za njegovo 'življenje in zdravje'. Bali so se, da ne bi Jovanka v navalu jeze nanj streljala, ga napadla s kakim topim predmetom ali s čim drugim … Jugoslovansko Ksantipo so tako rekoč aretirali in jo iz Igala pospremili v Beograd, kjer je bila ustanovljena posebna politično-zdravniška komisija, ki naj bi preverila njeno duševno stanje.« Ne vem, če mlade, ki so se rodili po Titu, te reči še zanimajo. Tiste, ki smo živeli pod njegovo vlado in služili v njegovi vojski, pa zagotovo, naj ga osebno cenimo ali ne. Pirjevčeva znanstveno in hkrati anekdotično pisana monografija (ima 3143 opomb, imensko kazalo, seznam kratic, 15 strani obsegajoči seznam arhivskih virov in literature) nam odstre tudi pogled v anatomijo Tita in tovarišev ter njihovega in našega časa. Zgodovina, ki se bere kot zgodba. Vredno Herodota.