Lisica (3)

»Bilo je, kot bi izginila s tega sveta. Pet dni sem kot senca hodil naokoli, ni mi bilo ne za živeti, ne za umreti. Potem sem se le ojunačil, ne morem drugega reči, in se odpeljal v Ljubljano, ter jo počakal na parkirišču pred stavbo, kjer je delala. Pomislite: prišla je ven, sama, in ko me je zagledala, je planila v moj objem, se stisnila in rekla, kako me je pogrešala …«

Janko je osramočeno sklonil glavo.

»Veste, ni mi ravno v čast, kar pripovedujem, a moram. Ta ženska, Katarinca, je po dolgih dnevih molka, ko mi ni odgovarjala ne na elektronska ne na sms-sporočila, skakala okoli mene tako, kot bi se nazadnje videla nekaj ur pred tem. Bil sem popolnoma zmeden, zmehčan in vse hude besede, ki sem jih ponavljal med vožnjo, sem porinil na stran. Dobrikajoče se mi je obešala po rokah, sedla z mano v avto, ni me prenehala božati in poljubljati, potem pa, iznenada, kot bi nekaj udarilo vanjo, rekla s treznim glasom, da mora domov, da je že čas, ker mora skuhati kosilo. Le s težavo sem jo izpustil iz rok, še prej pa mi je obljubila, da se vidiva zvečer. Pomahal sem ji in speljal na glavno cesto, tedaj pa sem se spomnil, da je četrtek, ko pazi na otroke njen bivši mož. V trenutku sem se odločil: zapeljal sem v stransko ulico in se po ovinku vrnil nazaj. Bilo je še ravno pravi čas, kajti ona je že hitela proti črnemu enoprostorcu, iz katerega je lezel moški mojih let, a le za spoznanje višji, pa tudi obilnejši je bil. Kot bi se scenarij ponovil, planila mu je v objem in se vrtela okoli njega. Mislil sem, da bom umrl, tako sem bil žalosten. V tistem trenutku bi dal vse, da bi čas povrnil nazaj, kajti soočenje z resnico mi je zadalo globoko rano …«

Razumela sem ga. V zadnjih dvajsetih letih, kar pišem usode, sem se z ženskami, ki so pretkane in prefirgane, srečala že večkrat. Vsaka od njih je imela izredno dober ''nos'', da je začopatila kakšnega ne preveč izkušenega moškega, in ko ga je omrežila, ga je lahko vrtela po mili volji, dokler se ji je zdelo, da je od njega še kaj koristi.

Janko je sicer bil tak, a ne povsem. Imel je ravno prav samospoštovanja, da si ni dovolil, da bi ga ravno vsaka, ki bi imela pet minut časa, maltretirala.

»Vseeno je bilo grozno. Mislil sem, da sem z vohunjenjem zaključil že pri bivši ženi. Izkazalo se je, da sem spet naletel na lisico. Sledil sem jima, zapeljala sta proti Igu, kaj sta počela na neki stranski gozdni poti, kamor pa nisem mogel, sem si lahko le predstavljal. Proti Ljubljani sta se vračala - jaz pa za njima - šele zvečer. Bil sem utrujen, zaspan, tiščalo me je na stranišče, saj se v zasedi, kjer sem čakal nanju, nisem upal niti na stranišče. Pred njenim avtom sta se na meni znan način poslovila. Ni minilo deset minut, kar je tisti tip izginil za ovinkom, že je zazvonil moj mobitel. Pomisli, klicala me je! Zažgoli v telefon, da je že vse postorila, otroke nafutrala, pospravila in te reči, da lahko pridem ponjo. Obračal se mi je želodec, ko sem poslušal njene besede. Vseeno sem bil radoveden, kaj se bo izcimilo. Ko sem jo zagledal, je bila v isti obleki kot ob najinem srečanju, le da se je, verjetno v avtu, naličila in počesala. Ko me je zagledala, je razširila roki, pomahala s torbico, se nasmehnila - in to tako, da ji je obraz čez in čez zažarel. Za trenutek sem že pomislil, da se mi je o tistem, kar sem spremljal popoldan, sanjalo, a sem se uščipnil. Izgovoril sem se, da me boli zob, studilo se mi je, da bi se še poljubljal z njo. Usedla sva se v nekem lokalu, njena roka pa je šarila po mojih stegnih. Gledal sem v njen mili otroški obraz, njene oči so bile tako iskrene, čiste, nedolžne. Ko ne bi na lastne oči videl, kaj je počela, bi zanjo dal roko v ogenj. Imelo me je, da bi se zjokal, tako mi je bilo hudo. Poslušal sem jo, ko je govorila o otrocih, pa o tem, kako trpi, kako so vsi proti njej … Ogabno … Poslovila sva se malo po deseti zvečer, jamčim, tisti dan je niso še videli ne otroci ne domača kuhinja. Prav po žensko so mi po licu tekle solze žalosti, ko sem se vračal proti domu. Grad iz sanj se mi je podrl, sklenil sem, da nobeni ženski nikoli več ne zaupam. Doma sem se usedel za računalnik in ji napisal dolgo pismo. Povedal sem ji, da sem jo razkril, da sem jo videl, ko je bila z drugim, in da ne prenesem njenih laži, zato ji rečem - zbogom. Nič mi ni odgovorila. To me je, začuda, še bolj potrlo, pa ne vem, zakaj. A v Ljubljano sem se še nekajkrat zapeljal. V zasedi sem jo čakal, da se je prikazala iz stavbe, kjer je delala. Včasih je šla domov, to vem, ker sem vozil za njo, mimogrede je pobrala tudi dva fantka, stara okoli deset let. Pogosto jo je čakal kakšen moški, včasih tudi dva. Zmeraj je delovala enako prijazno, nasmejano, z veliko topline na obrazu. Zadnjič sem peljal vnuka v živalski vrt. Nenadoma jo zagledam pred seboj, moški z brki jo je držal čez ramena in jo zaljubljeno, kot nekoč jaz, stiskal k sebi …«

Na koncu me je Janko še prosil, naj ne pozabim zapisati, naj bodo moški, ki bodo brali njegovo zgodbo, bolj previdni, kot je bil on.

(konec)