Spomini na prvo svetovno vojno

Odlomek iz članka Antonije Šifrer Spomini na 1. svetovno vojno, ki je bil objavljen v zborniku Na robu pojoče ravnine.

Menjavanje vojaštva se je vleklo do 1. septembra 1917. Takrat je avstro-ogrsko vojaštvo čez noč odšlo, naslednjega dne pa so bili v vasi nemški vojaki. Na žabniškem polju so naredili oskrbno bazo za obrambo soške fronte, katere prodor je potem Nemcem uspel pri Kobaridu dne 26. oktobra 1917.

Najprej so se v vasi nastanili delavci. Železniško podjetje je s pomočjo vojakov zgradilo malo višje proti Kranju, kot stoji sedanja železniška hiša, na levi strani železniške proge Škofja Loka–Kranj nov tir, ki je tekel vzporedno z železniško progo proti Škofji Loki, približno do Grogčeve rampe. Nato je tir zavil po Grogčevi poti proti Žabnici. Ta tir je tekel po celi Maticlnovi poti do kozolca. Drugi tir se je nekako na sredi poti odcepil na levo in tekel čez njive do Matavževega kozolca, tretji pa se je odcepil na sredi poti na desno in vodil do Bonclnovega in Anžicovega kozolca.

Ko so bili tiri gotovi, so delavci in vojaki postavili na Maticlnovih njivah barake, prav tako na Bonclnovih, Grogčevih in Anžicovih ozarah ob kozolcih. Na Matavževo njivo so navozili zaboje – rekli so, da je v njih municija. Na Slugovo in Kmetlcovo njivo so navozili ogromne kupe ovsa in sena. Seno je bilo v treh kupih, visokih kot žabniška cerkev, oves pa v dveh kupih, ne dosti manjših kot seno.

V barake na Maticlnovih ozarah so navozili živež za vojake, v barake na Bonclnovih ozarah pa peči za peko kruha.

Na Bonclnovo njivo so Nemci pripeljali lokomobilo, s katero so razsvetljevali celotno naselje vojaških barak in tudi vojaštva cesto do kovača.

Tam, kjer je bilo pozneje zgrajeno poslopje železniške postaje Žabnica, je bila železniška baraka, baraka z ambulanto (Rdeči križ) in druge barake. Nekoč me je bolel zob. Nek zdravnik – oficir, ki je prišel na kozarček pijače, mi je dejal, da mi bo pomagal in odšla sem z njim na vojaški vlakec, ki me je odpeljal na postajo k ambulanti; zdravnik mi je izdrl zob, nakar sem se vrnila na vlakec in se odpeljala v vas. To je bila edina priložnost, da sem se peljala z železnico počez po žabniškem polju do naše vasi.

V smeri iz Kranja proti Loki so se v začetku oktobra 1917 začele valiti cele kolone vojaštva, pehota, topništvo, konjenica in drugi rodovi vojaštva. Kolone so bile neznansko dolge in se niso hotele pretrgati. Moj oče je nekega dne stal ob žabniškem mostu s konjem in vozom in čakal dve uri, da je lahko peljal čez most in prišel domov, to je približno 25 metrov daleč. Tako so se vojaške enote valile proti Kobaridu 14 dni.

Vaščani so na Trato vozili krompir, naložen v vozove – koše, da ga oddajo na železnico. Nek vaščan je peljal krompir, toda vojaki so mu spotoma ves krompir razgrabili z voza, tako da je na Trato pripeljal prazen koš.

Razkladalnih mest za vojsko je bilo več, tako tudi na Trati. Oskrba je tekla predvsem skozi Škofjo Loko po obeh dolinah na Primorsko.

Za vojaki se je začelo prevažanje oskrbe iz žabniškega centra. Vozili so ponoči in podnevi. Konji so topotali, vozovi so škripali, tovornjaki s takratnimi železnimi kolesi so delali trušč, da se je naša hiša tresla in so popokali zidovi pod ostrešjem. Starejši v hiši sploh niso mogli spati zaradi neznanskega trušča, jaz pa sem le zaspala, saj sem bila mlada.

Pekarna v baraki je noč in dan pekla kruh; nakladali so ga na vozove s strehami.

V stari šoli (pri cerkvi) in v gasilskem domu so bili nastanjeni ruski ujetniki, ki so pomagali vojakom nakladati tovorne vozove, predvsem seno in oves za konje. Ves ta hrup je trajal približno do 1. novembra 1917.

V smeri od Planice sèm (Planica nad Crngrobom) je začelo odmevati grmenje topov 23. ali 24. oktobra; trajalo je neprekinjeno dva dni in dve noči. (se nadaljuje)